Cesta povezuje Aljasko z najjužnejšim mestom na svetu, Ushuaio v Argentini. Skupno prečka ZDA in še 17 držav. Ideja o njenem nastanku sega v začetek 20. stoletja, ko si je Amerika zamislila, da bi se lahko povezala tudi skozi dolgo avtomobilsko os – nekakšno civilno, gospodarsko, politično in turistično hrbtenico.
Pot je razmeroma jasna: začne se na skrajnem severu, med tundro, gozdovi in ledom, nato vodi skozi Kanado in Združene države Amerike, vstopi v Mehiko ter nadaljuje skozi srednjeameriški pas – Gvatemalo, Salvador, Honduras, Nikaragvo, Kostariko in Panamo. Nato se cesta pojavi v Južni Ameriki, kjer poteka skozi Kolumbijo, Ekvador, Peru, Čile in Argentino, ob tem pa spremlja obalo Tihega oceana, se dotika Andov ter prečka planote, puščave, kamnite obale in velika mesta.
Najbolj znan in hkrati najbolj problematičen del je prekinitev med Panamo in Kolumbijo, tako imenovana Darienska vrzel (Darién Gap). Gre za več kot 100 kilometrov dolgo območje tropskega gozda, močvirij in gorskega terena z izjemno biotsko raznovrstnostjo, kjer cesta izgine. Pot je zato treba nadaljevati po morju ali z letalom, kar jasno kaže, da se tudi največja cestna infrastruktura na svetu še vedno ne more popolnoma izogniti geografskim omejitvam.
Morda prav ta prekinjenost Panameriško cesto dela zanimivejšo od samega rekorda. Panameriška cesta ponuja nekaj več: prečka skoraj vse podnebne pasove, od arktičnih območij do tropskega sveta, od puščav do Patagonije, od megametropol do osamljenih bencinskih črpalk.
Pot je mogoče opraviti z avtomobilom, kombijem, motorjem ali celo s kolesom, vendar zahteva prave dokumente, zavarovanja, potrpežljivost na mejnih prehodih, dovolj goriva in precejšnjo mero pripravljenosti na nepredvidljive razmere.
