Na prvi pogled je Battle Harbour videti kot prizorišče zgodovinskega filma. Ob lesenem pomolu stojijo stare ribiške stavbe, med njimi pa so postavljene podobe ribičev in trgovcev v naravni velikosti. Zdi se, kot da se je življenje v majhnem pristanišču ustavilo pred več kot stoletjem, poroča BBC.
Podobe so sicer le kartonske figure, izdelane po zgodovinskih fotografijah, vendar obiskovalcem pomagajo predstavljati si čas, ko je bilo to odmaknjeno naselje eno najpomembnejših gospodarskih središč Labradorja. Danes je Battle Harbour skorajda otok duhov. Nima stalnih prebivalcev, cest ali mobilnega signala, kljub temu pa se gostje še vedno prijavljajo v tamkajšnji hotel in raziskujejo kraj, ki je videti, kot da je ušel času.
Nekoč neuradna prestolnica Labradorja
Battle Harbour leži na otoku Battle Island ob obali kanadske province Nova Fundlandija in Labrador. Njegova zgodovina sega v sedemdeseta leta 18. stoletja, ko je angleški trgovec John Slade tam ustanovil trgovsko postojanko. Zaradi bogatih ribolovnih območij je naselje hitro postalo pomembno središče predelave in izvoza polenovk. Ribe so očistili, nasolili in posušili na lesenih konstrukcijah, nato pa jih pošiljali na evropske in karibske trge.
V času največjega razcveta je imel Battle Harbour približno 300 stalnih prebivalcev. Premogel je šolo, bolnišnico, cerkev in radijsko postajo, v poletnih mesecih pa so prihajali še številni sezonski ribiči in trgovci. Zaradi gospodarskega in družbenega pomena je veljal za neuradno prestolnico Labradorja, so zapisali na BBC.
Požar in propad ribiške industrije
Začetek konca je zaznamoval velik požar leta 1930, ki je naselju povzročil precejšnjo škodo. Pozneje so začeli upadati ribji staleži, prebivalstvo pa se je postopoma izseljevalo tudi zaradi državnih programov preseljevanja. Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja so otok zapustili še zadnji stalni prebivalci. Dodatni udarec za celotno regijo je pomenil moratorij na lov polenovk, ki ga je kanadska vlada uvedla leta 1992. Odločitev je prizadela približno 30.000 ljudi in za vedno spremenila življenje ob atlantski obali.
Čeprav je Battle Harbour danes brez stalnih prebivalcev, ni povsem zapuščen. Za njegovo ohranjanje skrbi organizacija Battle Harbour Historic Trust, ki je obnovila številne zgodovinske stavbe in jih spremenila v turistično destinacijo. Obiskovalci lahko prenočijo v lesenih hišah in nekdanjih trgovskih objektih, med drugim v stavbi Merchant Building. Sobe so opremljene z lesenim pohištvom, ročno izdelanimi prešitimi odejami in grelniki, televizorjev pa ni. Namesto njih goste spremljajo šumenje morja, veter in nenavadna tišina.
Tudi obroki so del zgodovinskega doživetja. Na jedilniku so lokalne specialitete, kot so polenovka, arktična zlatovčica in mesna pita iz losa. Gostje obedujejo za skupnimi mizami, podobno kot so se nekoč v pristanišču zbirali ribiči. Mobilnega signala na otoku ni, brezžični internet pa je dostopen le na enem skupnem mestu. Za nujne primere so na voljo radijske naprave.
Radijska postaja, povezana z raziskovanjem Severnega tečaja
Battle Harbour skriva tudi pomemben del zgodovine brezžičnih komunikacij. Na otoku stojita dva zgodovinska radijska stolpa, povezana z delom italijanskega izumitelja Guglielma Marconija. Postaja je omogočala pošiljanje sporočil in povezovala odmaknjeno obalo s preostalim svetom.
Z otokom je povezan tudi ameriški raziskovalec Robert E. Peary. Leta 1909 je tam izvedel novinarski konferenci, na katerih je predstavil svojo trditev, da je dosegel Severni tečaj. Prav iz bližnje radijske postaje je poslal prvo poročilo o odpravi časniku New York Times. Stolpa sta danes med najpomembnejšimi znamenitostmi otoka, vendar potrebujeta obnovo. Upravljavci si zato prizadevajo zbrati sredstva za njuno ohranitev.
Lisice, ledene gore in sprehodi ob morju
Otok ni zanimiv samo za ljubitelje zgodovine. Njegova odmaknjena lega ponuja tudi številne možnosti za raziskovanje narave. Obiskovalci lahko opazujejo morske ptice, ob ugodnih razmerah tudi kite, v okolici pa se pojavljajo ledene gore. Posebna zanimivost je družina arktičnih lisic, ki živi v bližini starega pokopališča. Zgodaj zjutraj jih je mogoče opazovati, kako prihajajo iz brloga na skalnatem pobočju.
Priljubljena je tudi približno 1,9 kilometra dolga pot Battle Harbour Footpath, ki vodi mimo pokopališč, spominskih obeležij in zgodovinskih radijskih stolpov.
