Ko zadiši po oglju in dim rahlo poboža vrhove smreke nad Dolami pri Litiji, se zdi, kot bi čas obstal. Na domačiji Brinovec se kadi iz manjšega kurišča pred še ne povsem zaprto kopo, okoli katere stoji skupina obiskovalcev, ki posluša oglarja s črno obrobljenimi rokami in mirnim glasom, v katerem se zrcali stoletna izkušnja. Gospodinja Renata prinese lesene dilce z obloženimi kruhki, večinoma črne barve. »Pri peki kruha uporabljamo moko, v katero damo ščepec doma narejenega oglja. Tako gostom pokažemo, da oglja ne uporabljamo samo za žar, ampak ga lahko tudi jemo, ker je zdravilno,« se nasmehne gospodar Mirko, ki po starših počasi prevzema družinsko dejavnost v Oglarski deželi.
Danes oglje kuhajo le na 13 kmetijah
Oglarska dežela je edinstven košček Slovenije, kjer se tradicija kuhanja oglja ni nikoli zares izgubila. Mojca Hauptman iz Turističnoinformacijskega centra Dole pri Litiji razlaga, da se je zgodba začela že leta 2000, ko je Športno društvo Dole pri Litiji organiziralo prvi pohod po markirani Oglarski poti. »Kmalu zatem je na pobudo Zavoda za gozdove Slovenije nastalo Oglarsko društvo Dole pri Litiji, ki je s pomočjo domačinov postavilo blagovno znamko Oglarska dežela. Želeli smo enoten nastop na trgu – skupno trženje, promocijo oglja in dvig njegove kakovosti,« pove.
V tistih letih je tradicija oglarjenja doživela nenavadno prebujenje. Na dvajsetih kmetijah so znova začeli kuhati oglje, tako kot nekoč – v pokončnih kopah, ki se kadijo po tri tedne zapored. Danes oglje kuhajo le na trinajstih kmetijah, skupaj pa pridelajo od 150 do 200 ton na leto. Najbolj znana med njimi je prav Brinovčeva.
»Naša družina oglari že 95 let,« pove gospodar, ki nas skupaj z gosti popelje do velike kope. »Takrat je moj dedek z bratom naredil prvo kopo in od takrat se oglarjenje pri nas ni prekinilo. Zdaj oglarimo skupaj tri generacije – starši, midva z ženo in otroci. Nihče ne hodi v službo, vsi delamo doma. Pa ni samo oglarjenje, imamo še kmetijo, mizarstvo, vsak ima svoje delo, da gre vse naprej.« Mirko Brinovec prizna, da je mizarstvo tista glavna dejavnost, ki jim največ da. »Oglarjenje pa prinaša nekaj zaslužka in veliko ponosa. To oglje ni le za prodajo, je del našega življenja,« doda.
Gospodarska priložnost za sam kraj
Obiskovalci tiho poslušajo, le ogenj prasketa v bližnji kopi, potem ko so jo z vrha prižgali. Oglarjev glas se razlije po prostoru: »Včasih smo oglje kuhali, prodali in to je bilo to. Potem pa so začeli ljudje hoditi po Oglarski poti. Večina se je ustavila, spraševala, gledala, saj tega drugje ne vidiš več. In smo začeli razmišljati – mogoče pa naša dediščina zanima še koga drugega.« Tako so skupaj s TIC Litija pripravili prve učne programe za osnovnošolce. Otroci spoznavajo gozd, les in oglarjenje, žagajo, rišejo z ogljem, sestavljajo male kope in pečejo kruh ob ognjišču. Danes k Brinovčevim prihajajo tudi planinska društva, upokojenci, tujci.
»Oglarska dediščina je postala ne le kulturna, ampak tudi gospodarska priložnost za kraj,« pravi Mojca Hauptman. »Zanimanje oglarjev za skupno zgodbo je bilo od začetka veliko, saj so ugotovili, da so skupaj močnejši in prepoznavnejši. Višja kakovost oglja pomeni višjo ceno, pa tudi več obiska.«
Po podatkih TIC Litija Oglarsko deželo vsako leto obišče okoli dva tisoč izletnikov, približno polovica jih prehodi Oglarsko tematsko pot, ki vodi mimo domačij, kope, gozda in lesenih delavnic. A Brinovec vidi še veliko priložnosti: »Če bi imeli prenočišča, bi ljudje ostali več dni. Saj pravim, prostora in idej imamo še veliko, samo z rokami je treba poprijeti.«
Ko oglar s kolom prebode vrh kope, da preveri, ali ogenj diha enakomerno, pripoveduje naprej: »Vsaka kopa se drugače kuha. Nikoli ne veš, kako bo šlo, moraš biti zraven, čutiti moraš. Prve tri dni vsaki dve uri vsipaš noter drobne kose, da ogenj vlečeš proti vrhu. Potem ga razširiš čez celo kopo. To traja skoraj tri tedne. In če se ti kaj zalomi, lahko vse pokvariš.« Pogleda v nebo, kjer se dim iz tanke odprtine meša z jutranjo meglo. »Veš, to je tisti trenutek, ko vidiš, da si dobro naredil – ko se začne lepo kaditi. Takrat v srcu začutiš, da živiš.«
Oglarska dežela le ena od treh zgodb
Mojca Hauptman medtem razlaga, da TIC Litija povezuje različne turistične točke v občini – od GEOSS in Pustolovskega parka na Vačah do rudnika Sitarjevec v Litiji. »Oglarska dežela je ena od treh zaokroženih zgodb, v zadnjem času pa se razvijata tudi park Zeleni raj in muzej Lesarius. Vse to skupaj gradi celovito turistično ponudbo območja Srca Slovenije,« pove in doda, da prihodnost vidi v trajnostnem, doživljajskem turizmu.
Med obiskovalci se širi vonj po dimu in zemlji. Oglar razlaga, da iz te kope, ki stoji pred nami, dobijo približno osem ton oglja, za kar porabijo osemdeset kubičnih metrov drv. »Kopa se kuha od marca do novembra. Pozimi je premrzlo, da bi stal zraven. Včasih prespimo kar v koči ob kopi, saj je treba ogenj v njej stalno nadzirati,« se nasmehne. »Ampak ko zjutraj vidiš, da kopa lepo diha, da ni nič narobe, je občutek tak, da pozabiš na vse.«
Na koncu v roke vzame knjigo. Na naslovnici piše: Dole pri Litiji, kraj, kjer živi oglarstvo. »To je knjiga, ki je izšla pred več kot dvajsetimi leti, ko se oglje še ni dobro prodajalo, ko ljudje niso vedeli, kaj imamo tukaj. Danes je drugače. Imamo društvo, imamo skupno etiketo, vsaka vreča z znakom Oglarska dežela pomeni domače, kakovostno oglje. Povpraševanje je večje od ponudbe. Mi sami ga naredimo kakih petindvajset ton na leto in vse prodamo. Trije kilogrami stanejo pet evrov, deset kilogramov trinajst. Ampak to ni samo posel. To je dediščina.«
Ko se sonce počasi spušča za hrib, se v ozadju zasliši pokanje lesa v kopi. »Ko se kopa prižge, to ni samo ogenj, to je povezovanje,« pravi gospodar. »Oglarji si pomagamo, če gre komu kaj narobe, prideš in priskočiš na pomoč. Tako je bilo vedno. In zato oglarjenje živi – ne zaradi denarja, ampak ker nas povezuje.«
