Postavimo se tokrat na Dunaj, leta 1910. Torej v tistem času še naše glavno mesto. Če bi takrat obstajali resničnostni šovi, bi bila družina Wittgenstein med absolutnimi zmagovalci. Bili so Kardashiani Avstro-Ogrske, samo da so bili neskončno bolj kultivirani in – tragični. Oče Karl je bil jeklarski magnat, eden najbogatejših ljudi na svetu. V njihovi dnevni sobi sta na klavir igrala Brahms in Mahler. Gustav Klimt je slikal portrete hčera.
Mimogrede, njegova mati, Leopoldine Maria Josefa Kalmus, klicali so jo Poldi, je bila, kot navajajo, po materi slovenskega rodu in edina katoličanka v sicer judovski družini.
Toda pod zlatim družinskim bliščem se je skrivala temina. Družina je bila prežeta s perfekcionizmom in duševnimi boleznimi. Trije od petih bratov so storili samomor.
Peti, najmlajši, pa je bil Ludwig.
On ni storil samomora, pač pa nekaj precej bolj radikalnega. Odpovedal se je družinskemu bogastvu, milijardam v današnji vrednosti, ker mu je šlo na živce, da se ljudje z njim družijo samo zaradi denarja. Razdelil ga je pesnikom, kot je bil sloviti Rilke, in sorodnikom. Sam je nosil ponošena oblačila, jedel zgolj sir in zelenjavo ter postal največji logik 20. stoletja.
Bil je človek, ki je iskal popolno jasnost v svetu, polnem meglenih besed. In če jasnosti ni našel, je bil pripravljen uporabiti pesti – ali pa vsaj vročo kovino.
Filozofija v strelskem jarku
Leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna. Večina intelektualcev se je poskušala izogniti fronti. Wittgenstein se je javil prostovoljno. Želel je bližino smrti, da bi postal boljši človek.
Medtem ko so okoli njega padale granate in so njegovi tovariši umirali v blatu galicijske fronte, je Ludwig v svoj majhen zvezek pisal stavke o logiki. Rezultat je bila knjiga s suhoparnim naslovom Tractatus Logico-Philosophicus.
To je verjetno najbolj nenavadna knjiga v zgodovini filozofije. Ima 75 strani. Sestavljena je iz oštevilčenih trditev (1., 1.1, 1.12 …). Njena osrednja ideja? Jezik je slika sveta. Kar lahko rečemo, mora biti jasno. O vsem ostalem (etika, bog, smisel življenja) pa ne moremo govoriti, ker jezik tam odpove.
Knjiga se konča s slavnim stavkom, ki je hkrati poetičen in brutalen: »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati.«
Wittgenstein je bil prepričan, da je s to knjigo rešil vse probleme filozofije. Zato je storil to, kar bi storil vsak logičen človek: pustil je filozofijo in šel na pašnik past ovce. Dobesedno. No, skoraj. Šel je učit otroke na vas.
Leta 1920 se je multimilijonar Ludwig preselil v zakotne avstrijske vasi (Trattenbach, Otterthal), da bi učil na osnovni šoli. Vaščani so ga imeli za norega. Klicali so ga »ta nori učitelj«.
On je seveda poučevanje vzel smrtno resno. Od kmečkih otrok je zahteval univerzitetno raven matematike. Sestavil je okostnjake mačk, da bi jih učil anatomije. Z njimi je strmel v zvezde.
Toda imel je grozljivo napako: ni imel potrpljenja. Ko otrok ni razumel algebre, je Wittgenstein ponorel. Otroke je pulil za lase, jih tepel s knjigami po glavi.
Leta 1926 se je zgodil incident Haidbauer. Enajstletni Josef Haidbauer je bil počasen učenec. Wittgenstein ga je tako močno udaril, da se je deček zgrudil nezavesten. V paniki je dečka odnesel v zbornico. Ko je prišla policija, je pobegnil. Sodni proces se je končal z oprostitvijo (nekateri pravijo, da zaradi vpliva družine), vendar je bila Ludwigova kariera učitelja končana. To je bil njegov največji moralni poraz. Kasneje je priznal, da se je počutil kot grešnik.
Molk med predavanji
Vmesna postaja: arhitektura. Ker ni smel več učiti, je za svojo sestro Margarethe na Dunaju zgradil hišo, ki je takoj dobila ime Haus Wittgenstein. Bil je obseden s proporci. Ko je bila hiša že skoraj končana in so čistilke že brisale tla, je Wittgenstein zahteval, da se strop v glavni dvorani dvigne za tri centimetre, ker so bila razmerja napačna. Arhitekti so jokali, toda strop so dvignili. To je bil Ludwig. Kompromis zanj ni obstajal.
Leta 1929 je prišel v Cambridge. Takrat je ugotovil, da se je v Tractatusu motil. Jezik ni samo slika. Jezik je orodje. Jezik je igra. Začel je svojo drugo fazo. Predaval je v svoji sobi, kjer ni bilo pohištva, samo ležalniki. Študentom je prepovedal branje filozofskih knjig, vključno s svojimi. Med predavanji je dolge minute molčal, žvižgal Schubertove melodije in se držal za glavo, rekoč: »Tako sem neumen! Prekletstvo!«
Vrhunec njegove ekscentričnosti (in nevarnosti) se je zgodil 25. oktobra 1946. V sobi H3 na King's Collegeu v Cambridgeu se je zbral moralni krožek, kot so ga imenovali. Gostujoči predavatelj je bil Karl Popper, še en dunajski filozof, ki pa je bil Wittgensteinovo nasprotje. Tema: Ali obstajajo moralna pravila?
Wittgenstein je sedel ob kaminu in živčno dregal po žerjavici s kovinsko grebljico. Ko je Popper začel govoriti, ga je Wittgenstein takoj prekinil. Začela sta kričati drug na drugega.
Če spopad malce dramatiziramo:
Wittgenstein (z vročo grebljico v roki): »Navedite mi en sam primer moralnega pravila!«
Popper: »Gostujočim predavateljem ne smemo groziti z grebljico!«
In kaj se je zgodilo potem? Popperjeva verzija: Wittgenstein je besen odvrgel grebljico in viharno zapustil sobo. Popper je zmagal. Očividci (vključno s slovitim britanskim filozofom Bertrandom Russllom) pa: Wittgenstein je bil tisti, ki je dominiral, Popper pa si je »šalo« o grebljici izmislil kasneje.
Karkoli že je res, to je bilo edino srečanje dveh največjih umov 20. stoletja. Trajalo je 10 minut in skoraj se je končalo z umorom.
Hrošč v škatli
V svojem kasnejšem delu Filozofske raziskave, ki so izšle po smrti, je Wittgenstein obrnil ploščo. Ni več iskal popolne logike. Rekel je: »Pomen besede je njena raba v jeziku.«
Jezik je kot škatla z orodjem. Beseda »voda« pomeni nekaj drugega, če jo izreče kemik v laboratoriju, kot če jo kriči utapljajoči se človek. Filozofi delajo napake, ker poskušajo besede vzeti iz njihovega naravnega okolja.
Njegova slavna prispodoba se imenuje hrošč v škatli.
Če imamo vsi škatlico in v njej nekaj, čemur rečemo hrošč, toda nihče ne sme pogledati v škatlo drugega, potem ni pomembno, kaj je res notri. Pomembno je zgolj to, kako besedo »hrošč« uporabljamo v pogovoru.
Leta 1951 je Wittgenstein zbolel za rakom na prostati. Umiral je na domu svojega zdravnika v Cambridgeu. Bil je težaven gost do konca. Toda ko mu je zdravnikova žena povedala, da ima samo še nekaj dni, je rekel: »Dobro.«
Njegove zadnje besede, preden je izgubil zavest, so bile presenetljive za človeka, ki je bil tako mučen, osamljen in strog do sebe: »Povejte jim, da sem imel čudovito življenje.«
Morda res. Živel je v iskanju absolutne resnice. Ni sklepal kompromisov. Ni lagal. Bil je inženir, ki je poskušal popraviti človeški jezik, a je pri tem ugotovil, da so najpomembnejše stvari tiste, ki jih ne moremo izreči.
