Bilo je okoli leta 1500, ko so v naše kraje vdirali Turki in jemali fante za janičarje. Prišli naj bi tudi v Marijino vas pri Sevnici in pograbili mladega Lovrenca. Oče ga je skušal rešiti, a ga je Turek pobil s sabljo, mama pa je bila ranjena, medtem ko ga strgala s konja. S sinom sta nato zbežala v noč v hrib do kmetije pod Lovrencem in prosila za prenočišče. Ker je mama vedela, da jutra ne bo dočakala, je rekla Lovrencu, da ko bo molili, bo vedno z njo. Tako je fant brez staršev ostal na kmetiji za hlapca, pasel ovce, delal v gozdu in spal v hlevu. Nekega dne, ko je prišel iz gozda, pa je hudo kašljal in je žena rekla možu, naj vsaj tisto noč za pečjo prespi. Toda zjutraj Lovrenca ni bilo več za pečjo. Našli so ga pri kapelici na vrhu hribčka, nasmejanega obraza, ker je bil končno pri mami, toda mrtvega. Takrat je sonce močno posijalo in ves hrib je zažarel v nebeški modrini encijana. Ko je kmet čez nekaj let iz hvaležnosti zgradil cerkev, so odprli tudi Lovrenčev grob. Fant je bil še vedno kot na dan smrti, nestrohnjen, kar je znak svetosti. Kateremu svetniku bo posvečena cerkev, ni bilo dvoma.
Simbolni cvet
Tako pravi ljudska zgodba, ki ostaja zapisana na vrhu Lovrenca, 722 metrov visokega hriba v Posavskem hribovju, ki se v spomladanskem času obleče v modrino. Tu je namreč najnižje rastišče clusijevega svišča pri nas, bolj znanega kot encijan, alpskega cveta, ki zaseda v srcih ljudi podobno mesto kot planika. Simbol alpskega sveta od Francije do Slovenije je upodobljen na tisoč in eni sliki, fotografiran z vseh zornih kotov, krasi pročelja hiš in hotelov, kozarcev in skodelic, majic in klobukov. In gotovo ima prav vsak Slovenec vtisnjen nekje v spominu že skoraj ponarodeli verz iz Avsenikove skladbe Tam, kjer murke cveto.
»Tam, kjer encijan plav, ves prešernov bahav nežno vabi. Encijan ima to srečo, da je v celem alpskem prostoru simbolna roža, da smo vsi Slovenci vsaj malo tudi hribovci, zato ga je bilo toliko lažje zaščiti. Nekoč, še v času moje mladosti, je rasel po mnogih travnikih od Velikega kozja do Lisce, ker se je še povsod ročno kosilo in grabilo. Potem so se začeli travniki zaraščati, suha trava in listje pa clusijev svišč zadušijo. Tako je začel vse bolj izginjati,« je povedal biolog Dušan Klenovšek, član Planinskega društva Sevnica in inštruktor varuhov gorske narave.
A ne le zaraščanje in košnja s kosilnico, encijan tepejo ravno njegovo ime, simbolika in lepota. Zaradi človeške sle, da bi ga imeli v lastnem skalnjaku in še kje, ga ljudje še dandanes uničujejo in izkopavajo. Zamenjujejo pa ga tudi z rumenim sviščem ali košutnikom, ki mu laično rečemo tudi encijan, njegova korenina pa se uporablja za žganje. Čeprav je torej clusijev svišč že davno, vse od leta 1922, zaščiten ter ga je prepovedano nabirati in trgati, medtem ko je območje Lovrenca botanična naravna vrednota državnega pomena in vse od leta 1993 tudi zaščiteno, nekatere posameznike ob pogledu nanj preplavi egoizem.
»Zadnji večji poseg smo opazili leta 2019 in 2020, ko je bilo vsako leto izkopanih kar 65 sadik encijana. To je bil res velik poseg. Težava Lovrenca je namreč tudi to, da je enostavno dostopen,« je opozorila Simona Pavlin, predsednica odbora za varstvo narave pri MDO Zasavje in prav tako planinka pri PD Sevnica.
Lokalni planinci
Da je encijan na Lovrencu danes zaščiten in s tem tudi ohranjen, gredo zasluge prav lokalnim planincem in njihovemu prostovoljnemu delu. Ko se je že v 80. letih prejšnjega stoletja pokazala potreba, da je treba to rožico zaščiti, so v 90. letih prejšnjega stoletja planinci iz Posavja, vse od Radeč, Sevnice do Krškega, resno pristopili k delu.
»Planinci smo že dolgo sanjali o ustanovitvi krajinskega parka Kozje-Lisca. Naša prizadevanja je načelno podpirala tudi stroka, zavod za naravno in kulturno dediščino Celje in gozdarji, a sčasoma smo ugotovili, da bomo cilj lažje dosegli z manjšimi in premišljenimi koraki,« je dejal Jože Prah, predsednik meddruštvenega odbora planinskih društev (MDO) Zasavje. Po osamosvojitvi Slovenije je planincem uspelo za zaščito navdušiti tudi občine Sevnica, Radeče in Laško, nato je občina Sevnica sprejela odlok o razglasitvi rastišča clusijevega svišča na Lovrencu za botanični naravni spomenik.
»Naš glavni moto je bil, in ta se je kasneje uveljavil marsikje v Sloveniji, tudi v Triglavskem narodnem parku, da če nekaj nekomu prepoveš, mu moraš za to plačati. Ni šlo za to, da zavarujemo encijan na Lovrencu in pošljemo tja policijo, nasprotno. Če namreč nekaj zavaruješ, si dolžan lastniku zemljišča, ki zaradi tega drugače gospodari, plačati to razliko. To je primer dobre prakse. Toda če ne bi imeli takrat posluha občine, nam ne bi uspelo, občina je bila ključna tudi zato, ker daje vsako leto denar. In kar je še pomembno, naredili smo odlok, ki je veljal za vse naslednje oblasti, ne samo za en mandat, in napisan je na eni strani, torej ima le nekaj udarnih točk,« je ozadje nastanka zaščitenega območja pojasnil Jože Prah.
Gorska straža
Tako se je začelo in clusijev svišč, ki je v tem delu Posavskega hribovja obstal vse od konca zadnje ledene dobe dalje pred 10.000 leti, je bilo treba tudi fizično zaščititi. Planinci so se iz primerov velikonočnic na Boču in Ponikvi naučili, da zgolj postavitev opozorilnih tabel ne bo dovolj, te namreč ljudem niso preprečile, da jih ne bi trgali ali izkopavali. Tako so postavili ograjo, naredili znotraj nje še koridorje, kjer se lahko obiskovalci sprehajajo in občudujejo encijan, ter poslali na Lovrenc gorsko stražo, ki v času cvetenja te modre rože straži od zore do mraka in opozarja obiskovalce na morebitne prestopke. Clusijev svišč na Lovrencu je bil ena prvih rastlin pri nas, ki je bila zavarovana na tak način.
»V 90. letih so bili ljudje navajeni, da je bilo vse njihovo. Potem pa smo jim kar naenkrat rekli, kje smejo in kje ne smejo hoditi. Toda uspelo nam je,« je dodal Jože Prah in v spominu odpotoval v čas svojega otroštva. »Nas so že v šoli navajali in učili, da je encijan na Lovrencu nekaj posebnega. Mladinci smo postavljali šotore in za prvi maj varovali encijan, bili smo kot varuhi narave. Verjetno ni domačina, ki ne bi vsaj enkrat na leto šel na Lovrenc. Za nas je to neko romanje, kot bi šel na Brezje.«
Encijan je v tem delu predalpskega sveta tudi po umiku ledu obstal, ker so bile sprva podobne trave kot na 2000 metrih. Toda počasi je začel izginjati, ohranil se je le še na posameznih travnikih, večinoma zaradi ljudi, ki so in še vedno skrbijo za krajino. Vzdržujejo in kosijo travnike.
»Da je obstal na Lovrencu, je naključje. Če bi bilo pet centimetrov več ruše, bi ga višje rastoče rastline zasenčile in bi počasi propadel. Pomembno je namreč, da nima konkurence, da so tla pusta, gola in apnenčasta. Na kisli prsti, kakršna je na Pohorju, clusijevega svišča ne boste našli, tam raste njemu podoben kochov svišč, ki ju ljudje pogosto zamenjujejo. Toda clusijev svišč je tako občutljiv, da ga še nikomur ni uspelo presaditi, zato je res brez pomena, da ga ljudje izkopavajo v naravi in poskušajo doma nasaditi, ker ne bodo uspešni. In če kdo vidi na sosedovem vrtu encijan, je to gotovo kochov svišč, ki ni tako občutljiv in se hitro razraste,« je razložil Dušan Klenovšek.
Encijan – pomlad in dom
Hribček pod cerkvico svetega Lovrenca je te dni že v polnem razcvetu modrega encijana, tudi gorska straža iz vrst prostovoljnih planincev je že postavljena. Časov, ko je množica ljudi prihajala z vlaki vse iz Ljubljane, Maribora in Zagreba v Zidani Most in Sevnico ter se v kolonah vila na Lovrec, pa se vendarle ni treba bati, čeprav še vedno pride dan, ko je na vrhu tudi več kot dvesto ljudi. Toda med tednom le posamezni obiskovalci uživajo v miru, lahnem vetriču in občudovanju encijana. Prav na vrhu ob cerkvici svetega Lovrenca, tam, kjer so tudi energijske točke in kjer se uresniči prav vse, kar si zamisliš, če si le s pravim človekom, kot nekoliko v šali povedo domačini, srečamo Ivana Bidermana.
Gospod iz okolice Okroglice obiskuje Lovrenc že od malih nog, tu je nekoč smučal in se s prijatelji družil ob zvokih harmonike. Prav posebna pa je bila vsako leto lovrenška nedelja 10. avgusta. Takrat so domači fantje in dekleta okrasili cerkev in kapelico na vrhu Lovrenca, kakih 20 vrlih koscev, med njimi tudi Ivan, kakopak, pa so na roke pokosili travnik pod cerkvico, medtem ko so ga dekleta pograbila in poskrbela, da ni nihče žeje trpel. Tako je bilo vse do leta 1966, se spominja Ivan, ki pa še vedno pride na Lovrenc vsaj enkrat v času cvetenja encijanov. »Kar nekaj znancev me je vprašalo, ali že cveti, pa sva morala z ženo v izvidnico,« odvrne.
Iz Murske Sobote sta se v Posavje prav zaradi encijana pripeljala Olga in Gusti Adanič. Ko pa je encijan vendar najlepši cvet, ki ga moraš videti v naravi, nekoliko vzhičeno reče Olga. »Obožujem ga, v njem vidim mir. Ko sem prvič na televiziji videla ta hrib, ki je bil ves moder, tiste slike kar ne morem pozabiti. Veste, četudi bi danes videla en sam cvet, bi videla dovolj. Ta cel hrib, to pa je zame pomlad.« Medtem ko se Olga in Gusti v družbi nove znanke, domačinke Štefke, prvič v življenju sprehajata po Lovrencu, Jože in Marija Centrih že več kot 40 let živita tik pod cerkvico svetega Lovrenca. Pod njuno kmetijo se odpira pogled na dolino Save in Trdinov vrh v ozadju, z nekaj domišljije pa bi lahko preštevala tudi posamezne encijane, ki rastejo na Lovrencu. Hribček imata ves čas na očeh. Jože in Marija sta med tistimi lastniki zemljišč, ki so vključeni v varovanje encijana. Da na njunem travniku raste ta posebna rožica, sta izjemno ponosna.
»Pomeni nama vse,« zatrdi Jože Centrih, ki je stkal posebno vez encijanom, zato se tudi večkrat sprehodi do travnika, ga opazuje in opazi prav vsako spremembo, vsako izkopano luknjo, vsakega prestopnika. »Še vedno se dogaja, da ljudje uničujejo njegovo rastišče. Nekateri se res obnašajo, kot da je vse njihovo,« reče.
Njemu pač encijan ni samo še ena roža, ki jo bo poslikal in objavil na družbenem omrežju, pobral nekaj všečkov, nato pa nanj pozabil za leto dni ali morda celo do konca življenja. Po dolgem molku, ki ga reže le veter, sledi kratek odgovor. »To je najin dom. Ne predstavljam si, da encijana nekega dne tu ne bi bilo več. Preprosto si ne predstavljam.«
Da se to ne bo zgodilo, s svojim prostovoljnim delom skrbijo tako planinci kot različne institucije in tudi domačini. Vsi stojijo na istem bregu.
»Želel bi si, da bo encijan plav še naprej bahav tudi na Lovrencu, tudi za naslednje generacije, podnebnim in družbenim spremembam navkljub. Kajti ko prideš sem, vsa ta narava vzbudi v tebi nekaj pozitivnega. In če nam uspe, da to nekaj pozitivnega vzbudimo v ljudeh, potem bodo ta pozitivni občutek uporabili še kje drugje. Ker na koncu potrebujemo le čisto vodo, svež zrak in plodno zemljo,« je poudaril Dušan Klenovšek.
»Vse to, kar vidimo danes, je posledica napora naših predhodnikov, starejših planincev pred več kot 30 leti, ki so začeli ozaveščanje. Če se to takrat ne bi zgodilo, morda danes ne bi imeli več česa varovati,« realno doda tudi Simona Pavlin.
