Zgodovina ima prav prekleto, bržkone sadistično navado, da svoje najbolj boleče lekcije zakoplje na tistih mestih, kamor kot družba nočemo gledati. V ameriškem kolektivnem spominu je pomlad leta 1865 zarisana z epskimi, skoraj bibličnimi potezami. To je čas, ko je general Robert E. Lee predal svojo vojsko, s čimer se je končala najbolj krvava državljanska vojna v zgodovini ZDA. To je bil čas, ko je bil v Fordovem gledališču umorjen Abraham Lincoln, s čimer je ta nacija dobila mučenika. V tem viharju koncev in začetkov, v tej prenasičenosti s smrtjo, pa se skriva mračna epizoda. Ta nam ne pripoveduje o junaštvu na bojnem polju ali o velikih političnih idealih, temveč razgalja tisto najbolj surovo, nesramno in vselej prisoten ameriški podton: neizprosen pohlep in absolutno razvrednotenje življenja navadnega človeka. Takšna je zgodba o parniku SS Sultana, prizorišču najhujše pomorske katastrofe v zgodovini Združenih držav Amerike.
Da bi resnično dojeli globino te tragedije, moramo najprej pogledati v oči njenim žrtvam. Kdo so bili potniki na ladji Sultana aprila 1865? Niso bili bogati industrialci na luksuznem potovanju, niti niso bili brezskrbni turisti. Bili so živi duhovi republike. Velika večina potnikov je bila namreč izčrpana, napol izstradana. To so bili vojni ujetniki, ki so jih pravkar izpustili iz najhujših, dobesedno peklenskih taborišč konfederacije, kot sta bila Andersonville v Georgii in Cahaba v Alabami. Ti mladi moški so v taboriščih preživeli grozo – mesece in leta so živeli na odprtem, v lastnih fekalijah, umirali od skorbuta, griže in kronične lakote, medtem ko so gledali, kako njihovi tovariši gnijejo pri živem telesu. Bili so okostnjaki, prekriti s krpami. Toda tistega aprila 1865 so bili svobodni. Vrniti so se želeli na kmetije v Ohio, Indiano in Michigan, objeti matere, žene in otroke.
Nagrada za vsakega vojaka
Ameriška vlada, soočena z logistično nočno moro tisočerih izpuščenih ujetnikov, se je takrat odločila za pragmatičen pristop. Zasebnim ladjarjem je ponudila nagrado za vsakega prepeljanega vojaka na sever. Cena za navadnega vojaka je znašala 5 dolarjev in 10 dolarjev za častnika. V svetu, ki ga je opustošila vojna, je bil to velik denar, ki je zadišal največjim dobičkarjem.
Eden izmed njih je bil stotnik James Cass Mason, poveljnik in solastnik rečnega parnika Sultana. Mason je bil v hudih finančnih težavah in ta vladna pogodba je bila zanj rešilna bilka. Sklenil je umazan, koruptiven dogovor z lokalnimi vojaškimi oblastmi, zlasti s podkupljivim polkovnikom Reubenom Hatchem, da bo prav njegova ladja dobila največji možni delež ujetnikov.
Da pa bi se ta pohlep uresničil do konca, so morali povsem ignorirati dejstvo, da je Sultana že ob prihodu v Vicksburg utrpela resno okvaro.
Eden izmed njenih štirih ogromnih parnih kotlov je namreč puščal. Po vseh pravilih in varnostnih standardih tistega časa, četudi so bili ti relativno ohlapni, bi morala ladja ostati v pristanišču več dni, da bi zamenjali poškodovano jeklo. Toda Mason se je zavedal, da vsak dan čakanja pomeni tveganje, da ujetnike prevzame konkurenčni parnik. Zato je izsilil hitro, površno in izjemno nevarno popravilo. Mehanik je čez razpoko zgolj namestil tanjši kos kovine, nekakšen zasilni obliž na rano, ki bi zadrževal pritisk. »Držalo bo do St. Louisa,« so si rekli.
Tako se je začelo smrtonosno nalaganje človeškega tovora. Parnik Sultana, dolg 79 metrov in zgrajen iz lahkega lesa, je imel uradno, z zakonom določeno kapaciteto zgolj 376 potnikov in članov posadke. Toda gnan z mislijo na pet dolarjev na glavo je Mason na palube stlačil od 2100 do 2300 ljudi. Ladja je bila tako prenatrpana, da se je močno nagibala na tisto stran, kamor so se zgrnili ljudje. Nosilni tramovi so stokali, lesene palube so se nevarno ukrivljale, moški so ležali drug čez drugega, vsepovsod do samega roba vode.
Divja reka
Reka Misisipi tistega aprila ni bila romantična kulisa iz romanov Marka Twaina. Zaradi močnega spomladanskega taljenja snega na severu je bila to divja, deroča in ledeno mrzla pošast. Ponekod je prestopila bregove, deroč tok pa je nosil ogromna izruvana drevesa in nevarne naplavine.
Sultana se je morala s svojim polomljenim, zakrpanim kotlom mučno in počasi prebijati proti močnemu severnemu toku. Zaradi hude prenatrpanosti in nenehnega nagibanja ladje (ko so se na primer vojaki premaknili na eno stran, da bi nekaj videli) se je voda v njenih kotlih nepredvidljivo prelivala. Ko se je voda umaknila iznad kurilnih cevi, je ogenj v trenutku pregreval golo jeklo do rdečega žara. Ko pa se je ladja nagnila nazaj, je voda pljusknila nazaj na to pregreto kovino in se v sekundi spremenila v ogromno količino pare. Pritisk v starih, počenih kotlih je zrasel daleč prek vseh kritičnih meja.
V četrtek, 27. aprila 1865, okoli druge ure zjutraj, nekaj kilometrov severno od mesta Memphis, je napočil trenutek, ko fizika ni več zdržala. Zgodilo se je neizbežno. Z oglušujočim, apokaliptičnim truščem, ki je razsvetlil temno noč in prebudil obalna mesta daleč naokoli, so trije od štirih kotlov hkrati eksplodirali. Eksplozija je imela uničujočo moč stotin topovskih granat. Udarni val izjemno vroče, pregrete pare in vrele vode je naravnost raztrgal srednji del ladje.
Stotine vojakov, ki so spali tik nad kotlovnico, je bilo v delčku sekunde dobesedno skuhanih, raztrganih na kose ali pa so takoj izginili v oblaku uničenja. Celotna zgornja konstrukcija ladje se je pod težo pretrganih nosilcev zrušila sama vase in pod seboj zmečkala tiste, ki so preživeli prvotni sunek.
Lesena razbitina se je nemudoma vnela in ogenj, ki ga je nosil veter po ladji, prekriti z lakom in suhim lesom, se je razširil z bliskovito hitrostjo. Tisti, ki niso umrli v eksploziji in niso bili zmečkani pod ruševinami, so se znašli v ognju. V temi in vsesplošni paniki so bili pred izbiro, ali ostati na krovu in živi zgoreti ali pa skočiti v deročo, temno in ledeno reko, široko več kilometrov.
Za moške, ki so bili zaradi dolgotrajnega stradanja in bolezni v taboriščih že tako na robu fizičnih zmogljivosti, je bil skok v vodo večinoma zanesljiva smrtna obsodba. Mnogi, ki niso znali plavati, so v paniki grabili tiste, ki so znali, in jih tako potegnili s seboj na dno.
Statistika smrti
Nekateri so se obupano oklepali razbitin, vrat, stolov ali celo prestrašenih konj in mul, ki so bili prav tako potisnjeni v reko in so med utapljanjem poteptali številne moške v vodi.
Ko je naslednje jutro zora obsijala dolino, je od parnika ostal samo še kadeč se kup zoglenelega lesa. V reki, ob bregovih, zataknjenih v poplavljenih drevesih milje naokoli, je lebdelo na stotine trupel in tistih redkih preživelih, ki so s podhlajenimi telesi nekako dočakali reševalce.
Statistika smrti je strahotna. Ocenjujejo, da je te noči umrlo od 1195 do 1800 ljudi (najpogosteje sprejeta sodobna ocena je okoli 1700). Da bi razumeli to številko: to je več ameriških vojakov, kot jih je padlo v številnih posameznih, zloglasnih bitkah pretekle štiriletne morije.
Tu pa nastopi trenutek, kjer se mora analitični um ustaviti in izpostaviti vprašanje kolektivnega spomina in politične zlaganosti. Kako je mogoče, da je nesreča takšnih razsežnosti danes večini Američanov in svetu povsem neznana? Odgovor se skriva v mešanici politične korektnosti, zgodovinskega okvira in cenzuriranja.
Na prvem mestu je bil čas, saj je bila javnost v tistih dneh popolnoma obsedena z atentatom na predsednika Lincolna. Prav dan pred eksplozijo, 26. aprila, je vojska izsledila in ubila Lincolnovega morilca. Časopisi na Severu in Jugu so bili polni te drame.
Klofuta pravice
Drugi razlog je še temnejši in bolj sociološki. Žrtve so bili navadni pehotniki, preprosti fantje s kmetij na srednjem zahodu. Niso imeli vplivnih družin, ki bi zagnale hrup in lobirale za kongresne preiskave ali postavljanje velikih spomenikov. Če bi na ladji umrlo tisoč generalov, bankirjev ali senatorjev – kakršne so bile mnoge žrtve Titanika –, bi se o Sultani učili v osnovni šoli. Toda kri revnih je v zgodovini vedno poceni in zlahka izprana.
Da bi bila klofuta pravici popolna, vojaški in sodni mlini niso kaznovali praktično nikogar. Stotnik Mason je ob potopu izginil v reki in tako ušel tuzemski pravici. Vojaški častnik Reuben Hatch, ki je ignoriral varnost za provizije, je s pomočjo visokih političnih zvez (njegov brat je bil vpliven politik) gladko ušel vojaškemu sodišču, nikoli ni odsedel niti enega dneva v zaporu in je preostanek življenja preživel v miru.
Katastrofa parnika Sultana je tako tudi boleča metafora. Je temno srce svobodnega podjetništva in logike, po kateri se preračunljivost ne ustavi niti pred najbolj ranljivimi, tistimi, ki so za državo žrtvovali vse. Država je te vojake pustila stradati in ko jih je naposled rešila, jih je mirne vesti prepustila na milost in nemilost pohlepu vojnih dobičkarjev.
