Kaj je umetnost? Je to estetski užitek, ki ga čutimo ob pogledu na sliko? Ali je to zgolj ime, napisano v spodnjem desnem kotu? Ta vprašanja so nočna mora vsakega kustosa, vsakega galerista in vsakega milijarderja, ki je pravkar kupil Picassa. Svet umetnosti temelji na zaupanju, na prepričanju, da je predmet pred nami avtentičen dotik genija. Toda zgodovina umetnosti ima svojo temno senco. Ima svoje antiheroje – to so ponarejevalci.
Ne govorimo o uličnih prodajalcih, ki prodajajo natisnjene kopije Mone Lize. Govorimo o umetnikih, ki so bili tako tehnično briljantni in psihološko pronicljivi, da so pretentali največje strokovnjake na svetu. Torej govorimo o ljudeh, ki so dokazali neprijetno resnico: če ne veš, da je ponaredek, ti je slika ravno tako všeč.
V nadaljevanju našega feljtona odpiramo vrata v ateljeje velikih mojstrov prevare. Spoznajte človeka, ki je ogoljufal naciste, aristokrata z Ibize, ki je risal bolje od Picassa, in sodobnega hipija, ki je iznašel svojo lastno preteklost.
Ponarejevalec, ki je postal narodni heroj
Amsterdam, leta 1945. Druga svetovna vojna se je končala. Nizozemska je obračunavala s kolaboranti. Na zatožni klopi sedi majhen, živčen mož s tankimi brčicami. Ime mu je Han van Meegeren.
Obtožba je grozljiva: veleizdaja. Prodaja nacionalnega zaklada sovražniku. Preiskovalci so v zasebni zbirki nacističnega maršala Hermanna Göringa našli neprecenljivo sliko nizozemskega mojstra Jana Vermeerja, naslovljeno Kristus in prešuštnica. Sled denarja je vodila do van Meegerena.
Če bi bil spoznan za krivega, bi ga čakala smrtna kazen.
Toda van Meegeren je v sodni dvorani vrgel bombo, ki je šokirala svet: »Niste razumeli. Nisem prodal Vermeerja Göringu. Göringu sem prodal van Meegerena! Ta slika je ponaredek. Jaz sem jo naslikal.«
Nihče mu ni verjel. Slika je bila popolna. Imela je značilno Vermeerjevo svetlobo, značilne barve, celo značilne razpoke, ki nastanejo skozi stoletja. Strokovnjaki so se mu smejali. »Ti, povprečen slikar, da bi naslikal to mojstrovino?«
Da bi si rešil življenje, je van Meegeren sklenil posel s sodiščem. V zaporu so mu uredili atelje. Pod strogim policijskim nadzorom, pred očmi novinarjev in sodnikov, je začel slikati. Pred njihovimi očmi je ustvaril novega »Vermeerja«, in sicer sliko Jezus med zdravniki.
Svet je onemel. Bil je genij.
Njegova metoda je bila kemična čarovnija. Vedel je, da se oljna barva suši desetletja. Če bi sliko preizkusili s topilom (alkoholom), bi se sveža barva raztopila. Zato je iznašel način, kako barvo spremeniti v kamen. Uporabil je bakelit (zgodnjo obliko plastike), ga zmešal z barvami in sliko spekel v peči za pico. Barva je postala trda in odporna proti topilom. Nato je platno zvijal, da je barva popokala, in v razpoke natrosil s črnilom prepojen prah, da je simuliral stoletja umazanije.
Njegov največji podvig pa ni bila kemija, ampak psihologija. Njegov najslavnejši ponaredek, Večerja v Emavsu (ki jo je leta 1937 za astronomsko vsoto kupil muzej Boijmans Van Beuningen), sploh ni bila videti kot tipičen Vermeer. Bila je čustvena, skoraj nerodna. Zakaj so torej strokovnjaki nasedli? Odgovor: ker je van Meegeren ciljal posebej na Abrahama Brediusa, vodilnega strokovnjaka za Vermeerja. Bredius je imel teorijo, da je Vermeer v mladosti obiskal Italijo in slikal verske motive (čeprav za to ni bilo dokazov). Van Meegeren je naslikal natančno to, kar je Bredius želel najti. Potrdil je njegovo teorijo. Bredius je ob pogledu na sliko jokal od sreče in jo razglasil za mojstrovino vseh mojstrovin.
Van Meegeren je bil na koncu obsojen samo na eno leto zapora zaradi ponarejanja, vendar je postal heroj. Človek, ki je opeharil Göringa in mu za milijone evrov (v današnji vrednosti) prodal ničvreden kos plastike in platna. Umrl je zaradi srčnega napada, preden je odsedel svojo kazen, bogat in slaven.
Če je lepo, koga briga?
Če je bil van Meegeren kemik, je bil Elmyr de Hory igralec. Madžarski aristokrat, ki je preživel koncentracijska taborišča in pristal na Ibizi, je bil utelešenje šarma. Nosil je monokel, prirejal razkošne zabave in prodajal … Modiglianije, Picasse, Matisse.
Elmyr ni kopiral obstoječih slik. To bi bilo prelahko odkriti. On je kanaliziral umetnike. Preučil je njihov slog, njihov poteg čopiča – in ustvaril nova dela, za katera umetniki sami niso vedeli, da so jih naslikali.
Njegova posebnost je bila hitrost. Modiglianijevo risbo je lahko narisal v desetih minutah, medtem ko je pil kavo.
Njegova filozofija je bila preprosta in uničujoča za umetnostni trg: »Če slika visi v muzeju in jo občudujejo tisoči, če osrečuje zbiratelja … kaj potem spremeni dejstvo, da sem jo naslikal jaz, in ne Modigliani? Umetnost je enaka.«
Elmyr je razgalil snobizem trga. Ljudje niso kupovali lepote, kupovali so podpis. Ko je resnica prišla na dan (po zaslugi biografije Clifforda Irvinga in filma Orsona Wellesa), Elmyr ni šel v zapor zaradi ponarejanja umetnin, saj je bilo težko dokazati, da jih je on prodajal kot originale (to so počeli njegovi posredniki).
Še danes se šepeta, da v velikih svetovnih muzejih visi na stotine Elmyrjev. Kustosi jih tiho umikajo v depo, ko posumijo, toda mnogi ostajajo. Elmyr de Hory je storil samomor leta 1976, ko mu je grozila izročitev Franciji. Njegova zadnja umetnina je bila njegova lastna smrt – dramatična in zavita v skrivnost.
Ponarejanje zgodovine
Če mislite, da je danes, v dobi znanosti, nemogoče ponarejati, spoznajte Wolfganga Beltracchija.
Beltracchi, nemški hipi z dolgimi sivimi lasmi, je deloval do leta 2010. S svojo ženo Helene sta izvedla največjo umetniško prevaro po drugi svetovni vojni, vredno okoli 45 milijonov evrov.
Njegova genialnost ni bila samo slikanje (čeprav je bil mojster slogov Maxa Ernsta, Fernanda Légerja in drugih ekspresionistov). Njegova genialnost je bila v provenienci, zgodovini lastništva.
Kupci so sumničavi, če se nenadoma pojavi nova slika Maxa Ernsta. Zato si je Beltracchi izmislil zgodbo. Trdil je, da slike izvirajo iz izgubljene zbirke kölnskega industrialca Wernerja Jägersa (dedka njegove žene Helene).
Da bi to dokazal, je storil nekaj nezaslišanega. Svojo ženo je oblekel v babičina oblačila iz 20. let prejšnjega stoletja, jo posedel v sobo, okrašeno v slogu tistega časa, in na stene obesil svoje ponaredke. Nato je posnel črno-bele fotografije na star papir, da so bile videti kot družinski arhiv.
Ko so strokovnjaki videli »staro« fotografijo, na kateri v ozadju visi slika, ki jim jo je Beltracchi ponujal, so bili prepričani. Fotografija je bila dokaz. Licitacijski hiši Christie's in Sotheby's sta prodajali njegove slike za milijone.
Na koncu ga ni ujel kustos, pač pa kemija. In lenoba.
Pri slikanju dela Heinricha Campendonka z naslovom Rdeča slika s konji je Beltracchi uporabil tubo bele barve, na kateri ni bilo navedene natančne sestave. Izkazalo se je, da barva vsebuje sledi titanovega belila.
Titanovo belilo je bilo v splošni uporabi šele po letu 1921. Campendonk naj bi sliko naslikal leta 1914. Razlika sedmih let je bila dovolj. Znanstveni laboratorij v Londonu je zaznal anahronizem. Hiša iz kart se je podrla.
Beltracchi je bil leta 2011 obsojen na šest let zapora (odsedel jih je tri). Danes živi svobodno, slika in prodaja slike pod svojim imenom za visoke zneske. Je karizmatičen, zabaven in popolnoma brez obžalovanja.
»Sem edini slikar na svetu, čigar dela visijo v muzejih pod imeni vseh največjih mojstrov modernizma,« je pred časom dejal v intervjuju za ameriško televizijsko mrežo CBS.
Neprijetna lekcija
Kaj nas učijo van Meegeren, Elmyr in Beltracchi? Da je svet umetnosti ranljiv. Da so »strokovnjaki« pogosto zgolj ljudje, ki si želijo verjeti v pravljice. In da je razlika med 50 milijoni evrov in 50 evri včasih samo v eni kemični molekuli.
Ponaredki so ogledalo naše nečimrnosti. Smejimo se prevaranim milijonarjem, toda v resnici se vsi sprašujemo: ali bi jaz opazil razliko? Ali pa bi stal pred van Meegerenovim »Vermeerjem« in s solzami v očeh govoril o duhovni globini, medtem ko bi se duh ponarejevalca nekje v ozadju tiho hihital?
