»V ansamblu, ki je štel med svoje prvake Levarja, Kralja in Skrbinška, je bil Lipah umetnik čisto posebne sorte: prav nič reprezentativen – narava ga ni obdarila ne z visoko rastjo ne z lepoto obličja – docela 'neherojski', brez želja, da bi bil zvezdnik. Ali pač? Pripovedovali so, da je bil v mladih letih tudi njegov visoki cilj danski kraljevič ali veronski ljubimec. Vendar je bila to le tiha želja, če je res bila, nikoli izrečena; bil je premoder mož, eden najbolj izobraženih v takratnem igralskem zboru, da ne bi znal sam preceniti svojih zmogljivosti.« Tako sta v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov, ki je izšla leta 2001, o njem zapisala Dušan Moravec in Vasja Predan.
A nič zato, če nikoli ni bil Hamlet ali Romeo in ne Cankarjev Jerman. Njegov komornik Polonij je bil žlahtnejši od marsikaterega kraljeviča, njegov renesančni pater Lorenzo pa zanimivejši kot marsikdo od tistih lepotcev, ki so jim že zaradi njihove mikavne zunanjosti namenili vlogo Romea. Njegov Hvastja, ki ga je v Cankarjevih Hlapcih upodabljal tako na začetku svoje igralske poti kot še dve desetletji pozneje, je bil v vsej svoji majhnosti pokončen in samozavesten pravičnik. Oblikoval ga je v smislu pogosto prezrtega Cankarjevega izročila, da je enakovreden Jermanu, ne Komarju. Tako je po mnenju gledaliških poznavalcev ustvaril do tedaj eno najlepših slovenskih odrskih stvaritev. Podoben primer je Molierova komedija Tartuffe, v kateri je z izbranimi igralskimi sredstvi prepričljivo ustvaril vlogo Orgona, zaupljivo naivnega molierovskega človečka.
Igralec, režiser in dramatik Fran Lipah se je rodil 23. maja 1892 v Dobrunjah pri Ljubljani. Leta 1911 je maturiral na I. državni gimnaziji v Ljubljani. Od leta 1912 in do začetka prve svetovne vojne leta 1914 je na Dunaju študiral pravo in sodeloval v narodnem revolucionarnem gibanju Preporod. Več časa kot na predavanjih pa je preživel na gledaliških predstavah. Od začetka do konca prve svetovne vojne je bil neprestano na fronti, in sicer kot vojak avstro-ogrske vojske, nato pa med borci za severno mejo. Po vojni je kot izredni študent na Dunaju nadaljeval študij na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost. Avgusta 1921 so ga kot igralca zaposlili v ljubljanski Drami, ki ji je ostal zvest tri desetletja oziroma vse do svoje smrti. Umrl je 30. aprila 1952 v Ljubljani.
Dobrodušni liki
Kot igralec je ustvaril predvsem vrsto dobrodušnih likov in jih označil s kratkimi, rezkimi potezami. Njegova igra je slonela na bistroumni analizi, in ker je imel Lipah poseben čut za prave miselne poudarke in predvsem negoval lep jezik, je bil dober odrski govorec. V njegovem zelo bogatem opusu je treba posebej omeniti vrhunske stvaritve razumnikov iz ruske dramatike in Cankarjevih ter Shakespearovih likov. Poleg tega je bil odličen v ljudski komiki. Izkazal se je kot Cankarjev betajnovski župnik, šentflorjanski cerkovnik, Gogoljev Dobčinski, lakaj Firs v Češnjevem vrtu Čehova, Rostandov sladokusec Ragueneau, Linhartov Zmešnjava (Ta veseli dan ali Matiček se ženi), Mesec v Peterčkovih poslednjih sanjah, dvorni svetnik Balonček v Ubogi Ančki, Mrmolja (Za narodov blagor). Tujih dram ni samo režiral, temveč je v njih tudi nastopal: kot Polonij v Shakespearovem Hamletu, Gonzalo v Viharju, Čas v Zimski pravljici, Shylock, pater Lorenzo v Romeu in Juliji, zdravnik v Büchnerjevem Vojčku, Raguenau v Cyranoju, Modest Petrovič v Andrejevem Profesorju Storicinu, Brissot v Življenje je lepo (Achard), Trotter v Koncu poti (Sheriff), Blenkinsop v Shawovem Zdravniku na razpotju, državni tožilec v Karamazovih, preiskovalni sodnik v Zločinu in kazni …
V svoje radijske humoreske je Lipah vpeljal dobrodušni lik Naceta Kaplja, kot Kapelj je nastopil tudi v zvočnem reklamnem filmu Jugoslovanska knjigarna, ki so ga v režiji Marijana Försterja posneli leta 1940. Film, ki velja za prvo slovensko radijsko reklamo, kot zvočno rariteto hranijo v Zvočni zbirki SLOGI – Gledališkega muzeja. Zvočni posnetek ponazarja natančno podobo Ljubljane leta 1940, ki je še poznala tramvaj kot sredstvo javnega prevoza in kjer je bila knjiga tedaj vse bolj pomembna vrednota. Jugoslovanska knjigarna, največja v Sloveniji tistega časa, je bila od leta 1887 v prostorih današnje trgovine na Ciril-Metodovem trgu 5. Najodmevnejši filmski projekt, v katerem je nastopil, je bil prvi Kekec (1951) v režiji Jožeta Galeta, v katerem je igral godca.
Iskrivi pisec
Lipah kot mnogi njegovi kolegi tistega časa ni bil le igralec, temveč je bil dejaven na mnogih drugih področjih. Med drugim je bil režiser, zlasti pri izvirnih slovenskih igrah, učitelj v dramski šoli in urednik Gledališkega lista. Kot režiserja so ga zanimali domači avtorji, a tudi tuji, od antike do sodobnikov. Njegove režije so bile sicer solidne, zveste avtorju, kar je bilo tedaj tako ali tako samoumevno. Vendar pa Lipah kot režiser ni dosegal ravni svojih igralskih stvaritev. Že v svojih dunajskih letih se je uveljavil kot publicist, zapisan gledališču. Na Dunaju je objavljal ocene dramskih predstav in se kmalu uveljavil še kot dramatik. Njegovo uspešnico Glavni dobitek so igrali v osrednjem gledališču in na Češkem. Kot iskriv pisec se je dokazoval v številnih feljtonih. Bil je natančen opazovalec in je poznal dobre in slabe plati svojih sodelavcev ter nadrejenih in anekdote o njih zbral v knjigi z naslovom Gledališke zgodbe, ki so jo izdali leta 1938.
Fran Lipah po besedah Moravca in Predana nikoli ni bil »zvezdnik«, je pa dajal vse, kar imenujemo gledališki čar. Bil je igralec in publicist, vzgojitelj in režiser, kronist in pisatelj, Slovan in Evropejec, kot ga je v svojem eseju opisal teatrolog in gledališki zgodovinar Filip Kalan. Predvsem pa je bil igralec, veliki mojster miniature, ki so mu včasih pripisali tudi, da je bil igralec z nasmehom na ustnicah in z bridkostjo v srcu.
