Prva epizoda HBO-serije Vitez iz sedmih kraljestev se začne sredi prečudovite zelene kulise Severne Irske, kjer v pomladnem dežju zagledamo premočenega naslovnega junaka Dunka. Ravno se poslavlja od klativiteza Arlana, čigar oproda je bil dolga leta. »Dober si bil, saj me nisi tepel, če si tega nisem zaslužil,« se spominja starca. Drugi časi, drugi standardi pač. Ko ga pokoplje, posije sonce, naš klativitez, krepak, dobrosrčen in preprost človek, pa v senci z vetrom v ušesih razmišlja o svoji negotovi prihodnosti. Preden krene na pot, v ozadju za hip zaslišimo prepoznavni violončelo Igre prestolov, a kader nato namesto na uvodno špico preskoči na Dunkov obraz, ki ravno oddaja rjavi in – sodeč po grimasah – mehki paket. Za drevesom, četudi daleč naokoli razen njegovih treh konj ni videti žive duše. In četudi je skoraj dvometrski irski igralec Peter Claffey tako robusten fant, da osamelo drevo ne skrije niti centimetra njegove velike bele zadnjice.
Človek kulture, ni kaj. Pa tudi briljanten uvod, seveda. Tudi zaradi straniščnega humorja, a predvsem zaradi tega, ker je gledalcu v vsega nekaj minutah natanko orisano vzdušje serije, ki jo bo gledal. Da, smo v svetu Igre prestolov, a to ni Igra prestolov ali Zmajeva hiša. Je pa nova igroprestolna serija posneta na podlagi povesti Klativitez, ene izmed treh kratkih zgodb Georgea R. R. Martina, ki so izšle pod naslovom Vitez iz sedmih kraljestev in se osredotočajo na običajne ljudi priljubljenega Zahodnjega. Ko rečemo krajših, mislimo krajših v primerjavi s siceršnjim pisanjem Martina. Ob tem je dogajanje postavljeno v stoletje pred dogajanjem v Igri prestolov, ko je zmajska rodbina Targaryen še trdno na železnem prestolu, nova serija pa patos in zakulisno politično dramo izjemno uspešne predhodnice zamenja za bolj prizemljeno, a zato toliko bolj duhovito pustolovščino. Ki pa ji seveda tudi ne manjka razburljivih, krvavih spopadov, pijanih plemičev, izdajstev in priseg zvestobe.
Kot bi, skratka, Igri prestolov vzeli širino in nekaj resnobnosti, ohranili pa vse njene preostale čare in ji dodali izdaten ščep šegavosti. V srčiki zabavne dogodivščine sta uvodoma omenjeni Dunk in gologlavi deček Egg, ki ga prvi pobere na poti v Jesenov brod, kjer v bližnjem prirejajo viteški turnir. Kemija med 29-letnim igralcem Claffyjem, nekdanjim ragbistom, in enajstletnim angleškim igralcem Dexterjem Solom Ansellom, je očitna od prve sekunde, ko ju ugledamo skupaj na zaslonu. Na oddelku za casting igralcev si zaslužijo povišico. Prvi igra dobrodušnega hrusta, ki ni najbolj razgledan, je pa zato zelo načelen človek, ki skuša slediti idealom viteškega poslanstva, drugi pa v seriji skrbi za prizemljenost prvega in njegovo poučenost o svetu, o katerem mali gofljač, kot se izkaže, ve zelo veliko. Uokvirjanje družbenih razlik je v zgodbi zelo očitno, literarni kritiki pa so glede njunega odnosa znali zapisati še, da se je Martin precej oprl na roman Bistroumni vitez Don Kihot iz Manče, v katerem se prav tako ne preveč bister revni vitez skupaj z oprodo Sančem Panso odpravi dogodivščinam naproti.
Intimnejša zgodba, manj junakov in odmik od velikega spektakla se pozna tudi v formatu – potem ko je franšiza dolga leta pri Igri prestolov in Zmajevi hiši stavila na enourne epizode, so posamezna poglavja Viteza iz sedmih kraljestev dolga vsega pol urice, celotna sezona pa skupno dobre ti ure. Minutaža vsekakor zelo lepo sovpada z lahkotnejšim dogajanjem, kjer včasih praktično celo epizodo ni večjega premika v zgodbi, pač pa serija stavi na manjše pripetljaje. Gledamo recimo plesanje in popivanje po šotorih ali pa recimo, kako si mora Dunk kot klativitez šele izprositi priporočilo katerega od pomembnih mož, da bi sploh lahko nastopil na viteškem turnirju. Jasno, narativ vseeno skriva presenečenja, ki pred drugo sezono razprostrejo obzorje in vpenjajo dogodivščine v kontekst preostalih knjig, kar pa ne spremeni izrazitega fokusa na likih in njihovih osebnih težavah. Primerjava z Igro prestolov je zaradi žanrskih in razlik v formatu težavna, a hkrati tudi – roko na srce – neizbežna: res je, da nekaterih najboljših sezon serija z Dunkom in Eggom ne doseže, ni se pa tudi težko strinjati z oceno mnogih, da serija ponuja najbolj simpatične like, kar smo jih doslej videli na malozaslonskem Zahodnjem.
