Varšavski pakt, uradno imenovan tudi Pakt o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči, je bil vojaško-politična zveza vzhodnoevropskih držav, ki so se organizirale kot odgovor na ustanovitev vojaške zveze Nato leta 1949 oziroma kot reakcija na vstop ponovno oborožene Zahodne Nemčije (ZRN) v zvezo Nato po ratifikaciji pariških dogovorov 5. maja 1955.
Varšavski sporazum je sestavil Nikita Hruščov, tretji voditelj Sovjetske zveze, na današnji dan 14. maja 1955 pa so ga podpisali v predsedniški palači v Varšavi. Za mizo so sedli Nikolaj Bulganin kot predsednik vlade ZSSR, Poljake je zastopal predsednik vlade Józef Cyrankiewic, češkoslovaški predstavnik je bil predsednik vlade Viliam Široký, predsednik sveta ministrov András Hegedüs je zastopal Madžare, tam je bil tudi Gheorghe Gheorghiu-Dej, predsednik vlade in generalni sekretar Komunistične partije Romunije. V imenu Bolgarije je na ustanovno srečanje pripotoval predsednik vlade Valko Červenkov, v imenu Vzhodnih Nemcev predsednik vlade Otto Grotewohl, Enver Hoxha pa se je srečanja udeležil kot predsednik sveta ministrov v Albaniji.
Neenakopravna pogodba
Čeprav so pogodbo podpisali kot enakopravni zavezniki, je bila moč skoncentrirana v rokah Sovjetske zveze, ki je nadzorovala politične, vojaške in strateške odločitve pakta. Postala je instrument za utrditev sovjetske hegemonije, ki jo je Hruščov želel zadržati kljub svoji kritiki Stalina. Ker je bil sporazum podpisan za trideset let, so ga leta 1985 obnovili. Uradno so ga razpustili 1. julija 1991 v Pragi, neuradno pa že 31. marca istega leta.
V to vojaško alianso se je povezalo osem držav, vse komunistične države Vzhodne Evrope. Članice pakta naj bi varovale druga drugo ob morebitnih napadih, sporazum pa je temeljil tudi na vzajemnem nevmešavanju v notranje zadeve. Te določitve pa so bile pozneje kršene. Pakt je najprej zapustila Albanija; po sporu s Sovjetsko zvezo se je umaknila že leta 1961, uradno pa je izstopila leta 1968, in sicer v znamenje protesta proti invaziji na Češkoslovaško. Pogosto je namreč pakt služil za notranjo represijo med državami socialističnega bloka. Leta 1956 je Sovjetska zveza skupaj z drugimi članicami z vojaško silo zatrla madžarsko vstajo, leta 1968 pa so sile Varšavskega pakta (razen Romunije in Albanije) okupirale Češkoslovaško in zatrle praško pomlad.
A v zraku so se že napovedovale spremembe političnih režimov v vzhodnoevropskih državah, in tudi Varšavski pakt je bil obsojen na propad. Po združitvi obeh Nemčij leta 1990 je izgubil še eno članico. Razpustitev pakta leta 1991 v Pragi je bila eden zadnjih korakov h koncu hladne vojne in razpadu sovjetskega vpliva v vzhodni Evropi.
Geopolitični in antropološki kontekst
Po drugi svetovni vojni je Stalin vzpostavil vzhodnoevropske satelite, formalno suverene države, ki pa so bile politično in vojaško odvisne od Moskve. Varšavski pakt je institucionaliziral to odvisnost ter omogočil hiter vojaški poseg v primeru odklona. Sovjetska vojska je imela stalne garnizije v več državah, kar je pomenilo de facto okupacijo, čeprav je bila prikazana kot zavezništvo. Ta geopolitična logika je izhajala iz sovjetskega strahu pred izgubo periferije – razpad bloka bi pomenil konec nadzora in ideološkega monopola. Kontekst Varšavskega pakta gre poleg vzpostavitve ravnotežja moči v Evropi iskati tudi v zagotovitvi vojaške varnosti pred »imperialistično grožnjo« z Zahoda in Nata.
Antropološki kontekst govori o oblikovanju »socialističnega človeka«. Vse članice pakta so namreč prevzele marksistično-leninistično ideologijo, ki je posegla globoko v kulturo, izobraževanje, umetnost in vsakdanje življenje. Vzgoja v »internacionalizmu« in »bratstvu socialističnih narodov« je bila del šolskega sistema in propagande. Vršil se je državni nadzor in povzdigovala kolektivna identiteta. Poudarjali so pripadnost skupnosti, razredni boj, zvestobo partiji. V zameno za varnost in stabilnost so ljudje pogosto žrtvovali individualno svobodo, zasebnost in osebne ambicije.
Tajne obveščevalne službe
V državah Varšavskega pakta so cvetele obveščevalne službe, ki so sistematično zbirale podatke o vsakdanjem življenju ljudi. Družba je bila prežeta z nezaupanjem, saj so sodelavci tajnih služb lahko bili tudi prijatelji, sodelavci ali družinski člani. Služba Stasi v NDR je bila ena najučinkovitejših in najbolj invazivnih tajnih služb v zgodovini. Ocenjujejo, da je v njej sodeloval vsak šesti prebivalec. Vsi telefoni, pisma, obiskovalci in potovanja so bili pod nadzorom, mediji, literatura, gledališče in izobraževanje pa pod strogo državno cenzuro. Izvajala se je tudi psihiatrična represija, zlasti v Sovjetski zvezi. Cerkev in duhovščino so zatirali, ateizem pa ustoličili za uradno ideologijo. Številni ljudje, zlasti na Poljskem, so zato religijo dojemali kot tiho obliko odpora, medtem ko so se umetniki pogosto zatekali k simboliki, alegoriji in odporniškemu jeziku, da bi zaobšli cenzuro.
Najmogočnejša in najbolj znana tajna služba vzhodnega bloka je bil ruski KGB, ki je ravno tako s trdo roko preprečeval »ideološke subverzije«. Sloves najbolj brutalne in paranoične tajne policije si je prislužila Securitate v Romuniji, ki je zvesto služila diktatorju Nicolaeju Ceausescuju. Bolgarska Darzhavna sigurnost (DS) pod režimom Todorja Živkova je denimo zelo tesno sodelovala s KGB, tudi pri operacijah v tujini. Najbolj znan primer je atentat na bolgarskega disidenta Georgija Markova v Londonu leta 1978, ko je bil zastrupljen z dežnikom s strupeno konico. Státní bezpečnost (StB) na Češkoslovaškem je bila aktivna predvsem pred praško pomladjo leta 1968 in po njej, služba Államvédelmi Hatóság (ÁVH) na Madžarskem pa zlasti v 50. letih, ko je slovela po ekstremnem nasilju in mučenju v času Rákosijevega režima. Po zatrtju madžarske revolucije leta 1956 so bile represivne metode »zmehčane«, a politični nadzor nad prebivalstvom je ostal intenziven.
Vsak poskus spremembe ideološke smeri v vseh omenjenih režimih je imel vojaške posledice (primer praška pomlad), hkrati pa so spremembe v kolektivni zavesti prebivalstva vplivale na razpad sistema (primer poljski sindikat Solidarność). Varšavski pakt danes vidimo kot represivno strukturo, ki je ohranjala totalitarne režime, zatirala družbena gibanja in omogočala sovjetski imperializem. Njen konec velja za simbol osvoboditve srednje in vzhodne Evrope.
