Eno največjih naravnih čudes sveta, slano jezero na najnižji točki Zemlje, znano po zdravilnem blatu in vodi, v kateri je mogoče brezskrbno lebdeti, izginja pred našimi očmi. Gladina Mrtvega morja, ki leži med Izraelom in Jordanijo, se vsako leto zniža za več kot meter, umik morja pa za seboj pušča razpokano slano puščavo in pokrajino, posejano s smrtonosnimi pastmi.
To ni več zgolj okoljska kriza, temveč neposredna grožnja lokalnemu prebivalstvu in prihodnosti vse regije. Kjer so se nekoč obiskovalci zdravili v toplicah Ein Gedi in se nato sprehodili do obale, jih danes od vode ločujeta skoraj dva kilometra kamnite puščave, preluknjane z globokimi kraterji. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja je Mrtvo morje izgubilo že približno tretjino svoje površine. Umik vode pa je razkril nov zastrašujoč pojav – tisoče udornih jam, ki dobesedno požirajo ceste, zgradbe in polja.
Glavni krivec je človek, ne narava
Čeprav k problemu prispevajo tudi podnebne spremembe in visoke temperature, ki pospešujejo izhlapevanje, se strokovnjaki strinjajo, da je izsuševanje Mrtvega morja predvsem posledica človeškega delovanja. Njegov glavni vodni vir, reka Jordan, je danes skrčen na komaj desetino nekdanjega pretoka.
Izrael, Jordanija in Sirija so desetletja preusmerjali njeno vodo za namakanje kmetijskih površin in oskrbo rastočega prebivalstva s pitno vodo. Pomemben dejavnik je tudi industrijska izraba: izraelska in jordanska podjetja črpajo ogromne količine vode iz južnega dela jezera, da bi iz nje pridobivala dragocene minerale, kot sta kalij in brom. Voda konča v velikanskih izhlapevalnih bazenih, od koder se nikoli več ne vrne v jezero. »To je katastrofa, ki v živo poteka pred našimi očmi,« opozarja Jakov Ben Zaken, eden redkih, ki še vedno organizira izlete z ladjo po umirajočem morju.
Tla se odpirajo in požirajo vse pred seboj
Najbolj dramatična in nevarna posledica umikanja vode je nastajanje udornih jam. Ko se slana voda umakne, za seboj pusti debele podzemne plasti soli. Ob stiku s sladko vodo, ki prodre skozi podzemne tokove ali občasne hudourniške nalive, se sol začne raztapljati, pod površjem pa nastanejo ogromne votline.
Zemlja nad njimi izgubi oporo in se lahko v nekaj minutah – pogosto brez kakršnega koli opozorila – nenadoma sesede. Velikost jam sega od manjših lukenj do kraterjev, širokih tudi do 80 metrov in globokih več kot deset metrov. Do danes so že pogoltnile ceste, parkirišča, kmetijska zemljišča in celotne turistične komplekse, ki so se spremenili v mesta duhov. Izraelski okoljevarstvenik Gidon Bromberg iz organizacije EcoPeace je te pojave označil za maščevanje narave zaradi neodgovornega ravnanja človeštva.
Obstaja rešitev za umirajoče jezero?
Že vrsto let potekajo razprave o megaprojektih, ki bi lahko rešili Mrtvo morje. Najbolj znan je predlog gradnje kanala, ki bi vodo iz Rdečega morja speljal do Mrtvega morja. Projekt pa je naletel na številne ovire: izjemno visoke stroške, politične napetosti in resne pomisleke okoljevarstvenikov, da bi mešanje dveh povsem različnih vodnih ekosistemov nepopravljivo uničilo edinstveno kemijsko sestavo jezera.
Jordanija je od skupnega projekta na koncu odstopila in se usmerila v gradnjo lastnih razsoljevalnih naprav. Okoljske organizacije medtem zagovarjajo bolj trajnostne rešitve, kot je obnova reke Jordan s povečanjem razsoljevanja morske vode za človeško rabo, kar bi omogočilo, da bi se naravna rečna voda vrnila v svojo strugo. Prav tako pozivajo k višjim davkom za industrijska podjetja, ki izkoriščajo jezero in bi morala sodelovati pri njegovi sanaciji.
Kljub temu je večina strokovnjakov pesimistična. Tudi ob najučinkovitejših ukrepih se Mrtvo morje verjetno nikoli več ne bo vrnilo v nekdanje stanje. Njegova gladina naj bi se zniževala še vsaj sto let, nato pa bi se lahko stabilizirala – kot bistveno manjše, a še bolj slano jezero. »Sram bi nas moralo biti, da smo dovolili, da se je to zgodilo,« pravi Alison Ron, prebivalka Ein Gedija, ki izginjanje nekdanjega naravnega bogastva doživlja kot simbol človeške malomarnosti.
