Ko se 31. decembra kazalci približajo polnoči, svet za hip zadiha enotno: nebo razsvetlijo ognjemeti, ulice napolni glasba, stare zamere se raztopijo v objemih in kozarcih, dvignjenih prihodnosti naproti. Ne glede na različne običaje okoli praznovanja novega leta po državah sveta jih druži skupni imenovalec: z obredi in dejavnostmi v zadnjih trenutkih starega in ob prelomu v novo leto želimo sebi in svojim bližnjim zagotoviti kar največ sreče, ljubezni, zdravja, obilja in novih dogodivščin.
Novoletni običaji so barvita mešanica simbolike, vraž in dobre volje. Nekateri že poznani so nam bližji, drugih na prvi pogled morda ne bi pripisali »značaju« določenega naroda. Kot primer vzemimo Dance, ki sicer veljajo za zadržane ljudi, kar pa ne velja na silvestrovo, ko se po državi veliko razbija. Ljudje namreč čez leto zbrane stare krožnike, skodelice in posodo mečejo ob vhodna vrata prijateljev in sorodnikov. Več črepinj pomeni več prijateljstev, naklonjenosti in sreče. Človek, ki zjutraj pred vrati ne najde črepinj, ni najbolj priljubljen, v šali Danci razlagajo tujcem. Tradicija je bila sicer pogostejša v preteklosti, ko so skupnosti živele še bolj povezano kot danes in je bilo tudi manj skrbi glede hrupa ali čiščenja črepinj. Omeniti velja še obred ob polnoči, ki ostaja še danes zelo priljubljen in razširjen: v zadnjih sekundah starega leta se ljudje povzpnejo na stole ali kavče, in ko ura odbije polnoč, vsi hkrati skočijo na tla. Ali drugače, simbolično skočijo v novo leto.
Medtem ko Danci skačejo s kavčev, Kolumbijci sledijo tradiciji, da je v novo leto treba stopiti s »pravo« nogo, in so zato pozorni, da po polnoči prvi korak naredijo z desno nogo. To namreč pomeni, da se bo novo leto začelo na pravi način.
S kovčkom na potovanje
Tisti, ki želijo veliko potovati, se ne ustavijo le pri korakih: Kolumbijci namreč poznajo zabavno tradicijo sprehoda s praznim kovčkom (ali kako drugo torbo z ročaji), ki simbolizira potovalne priložnosti v novem letu. Tako se nekateri s praznim kovčkom sprehajajo okoli hiš in blokov, drugi kovček vlečejo po ulici, ko nad njimi pokajo ognjemeti, tisti, ki ne morejo ven, pa naredijo krog ali dva po dnevni sobi ali domačem dvorišču.
Poleg kovčka ljudje novo leto radi dočakajo v spodnjem perilu rumene barve. Razlog je preprost: verjamejo, da to v prihodnjem letu prinaša srečo. Nošenje perila različnih barv je sicer razširjen običaj v različnih kulturah: rdeča pomeni ljubezen in srečo, rumena bogastvo, bela mir, zelena zdravje. Po izročilu mora biti perilo novo, naslednji dan se zavrže – skupaj s staro energijo.
Z eno bolj prepoznanih tradicij se lahko pohvalijo Španci z najbolj pričakovanim trenutkom večera. Ko ob polnoči 12-krat zazvoni, človek ob vsakem udarcu poje po eno od 12 grozdnih jagod. Dvanajst grozdnih jagod pomeni 12 mesecev sreče, in kdor podvig konča pravočasno, lahko mirno vstopi v novo leto, polno blaginje in sreče. Zvonjenje ure se predvaja na televiziji po vsej Španiji. V mnogih mestih in vaseh se ljudje odpravijo na osrednji trg ali na drugo izpostavljeno mesto z veliko uro, da bi kot skupnost pojedli grozdje in delili zadnje minute starega leta. Če se od starega leta poslovite na živahnem madridskem trgu Puerta del Sol, ki je za mnoge Špance domača različica newyorškega Times Squara, je to le še dodatna točka.
Od kod izvira tradicija, ki so jo danes posvojile različne latinskoameriške države? Menda sega v leto 1909, »krivci« pa so pridelovalci grozdja v Alicanteju s čezmerno proizvodnjo grozdja. Ker je bilo grozdja preveč, so ljudi spodbujali, naj ga uživajo tudi med novim letom. Sčasoma je to postala ena najgloblje zakoreninjenih tradicij v Španiji.
Številka 12 je poleg okroglih oblik tudi osrednja tema filipinskega praznovanja: silvestrskega večera ni brez 12 različnih sadežev okrogle oblike, ki jih postavijo na mizo za novo leto. Sadje simbolizira obilje, ki naj bi privabljalo blaginjo v prihodnjih mesecih, in vsak od sadežev pomeni enega od mesecev v letu. Sama izbira sadeža ni pomembna (stalnica so sicer pomaranče, grozdje, jabolka in melone), je pa pomembna oblika. Tudi sicer se novo leto vrti okoli krožnih oblik, saj je krog povezan s kovanci oziroma denarjem. Nekateri novo leto pričakajo s težkimi žepi, saj si jih napolnijo s kovanci in z njimi ob polnoči rožljajo, da bi privabili bogastvo, medtem ko drugi stavijo na oblačila s pikami (majice, obleke, pižame), saj verjamejo, da bodo s krožnimi oblikami spodbudili denar, da se bo »zakotalil« v njihovo smer.
V več latinskoameriških državah je voda neločljiva od novoletnega praznovanja, saj velja, da odplavlja slabo energijo. Kubanci z zlivanjem vode iz hiš ali skozi okna simbolično »sperejo« težave in slabo energijo preteklega leta. V Braziliji verjamejo, da srečo v novem letu prinaša preskakovanje sedmih valov. Ljudje se zato zberejo ob obali in ob polnoči skočijo čez sedem majhnih valov, pri čemer ob vsakem preskočenem valu izrečejo željo za novo leto. Tradicija sicer izvira iz afrobrazilskih religij, kot sta candomblé in umbanda.
Prvi obiskovalec prinaša srečo …
Novoletno praznovanje resno jemljejo na Škotskem, kjer je zadnji dan v letu dobil posebno besedo hogmanay, z njo povezano slavje pa – vsaj v Edinburgu in tudi drugod – traja po tri ali več dni s pouličnimi zabavami in sprevodi z baklami.
V škotski tradiciji igra veliko vlogo prvi obiskovalec na novega leta dan. Običaj je znan kot »prvi korak« (first footing) in prva oseba, ki skozi vrata vstopi po polnoči, velja za prinašalca sreče v prihajajočem letu. Po starodavnem izročilu naj bi bil zaželen prvi obiskovalec visok temnolas moški, ki prinaša darila. Zakaj temnolas? Verjetno zaradi preteklosti, ko je domačinom še pretila nevarnost z morja – v času vikinških osvajanj bi visok svetlolas moški z nabrušeno sekiro na domačem pragu prinesel vse prej kot srečo … Danes, ko nevarnost odhaja, prvi obiskovalci običajno potrkajo na vrata s steklenico pijače in tradicionalno novoletno sladico v rokah ter prve ure novega leta preživijo ob prijetnih obiskih. Podobne prakse velikega pomena, pripisanega prvemu obiskovalcu, najdemo tudi v grških, vietnamskih in gruzijskih novoletnih tradicijah.
S pred polnočjo končanimi gospodinjskimi opravili se ljudje izognejo dvanajstim mesecem stisk. Bivališče je tako treba očistiti od vrha do tal, iz kamina odstraniti pepel in pred koncem leta tudi poplačati neporavnane dolgove. Podobno simboliko (o)čiščenja lahko opazimo v številnih drugih državah, njeno sporočilo pa je le eno: znebiti se starega in v življenje privabiti novo.
… čebula simbolizira ponovno rojstvo in rast
Kovanci so že stoletja simbol sreče, Grki pa pri tem niso izjema. Medtem ko v Kolumbiji kovanec, stisnjen med prsti ob polnoči, obeta blaginjo v novem letu, Grki skrivajo kovanec v tradicionalnem novoletnem kolaču, imenovanem vasilopita (ali v prevodu kolač svetega Bazilija). Kdor najde kovanec v svojem kosu, lahko računa na srečno in uspešno leto.
Ostanimo še v Grčiji, kjer za novo leto stavijo tudi na čebulo. Gre za stoletja staro tradicijo, ko ob vhodna vrata poleg novejših lučk in granatnih jabolk obesijo še veliko čebulo oziroma zanjo najdejo primerno mesto v stanovanju. Zakaj čebula? Proti zunanjim pretresom odporna čebula simbolizira ponovno rojstvo in rast. Grki jo po vrnitvi z novoletnega cerkvenega obreda obesijo na vrata na silvestrovo, na novoletno jutro pa starši z njo nežno pobožajo glave otrok in jim med prebujanjem zaželijo, da bi se v tem letu lepo razvijali in ostali odporni.
Estonci za silvestrovo obiščejo savne kot simbol očiščenja starega leta in novega začetka, pri večerji pa si privoščijo »srečno« število obrokov – najpogosteje sedem, devet ali dvanajst –, pri čemer hrane nikoli ne pojedo do konca, saj del pustijo za duhove prednikov, ki naj bi jih obiskali.
Novo leto velja za najpomembnejši tradicionalni praznik na Japonskem. Po tradiciji šintoizma, japonske avtohtone vere, ob novem letu v hišo vstopi kami (bog), zato so dnevi pred novim letom namenjeni temeljitemu čiščenju (osodži) in kasneje okraševanju domov, z okraski iz pletene riževe slame, imenovane šime-nava. Gre za svete vrvi, ki označujejo očiščen prostor in naj bi dom varovale pred nesrečo.
Pozno zvečer, ko so vse priprave končane, si Japonci privoščijo skledo rezancev (tošikoši soba), ki simbolizirajo dolgo življenje ter srečo, pri čemer je pomembno, da ostanejo rezanci nepretrgani. Ob polnoči po vsej Japonski tempeljski zvonovi zazvonijo 108-krat, kar predstavlja očiščenje 108 človeških slabosti in vstop v novo leto brez bremen.
Prepoved EU končala dolgoletno tradicijo
Vlivanje svinca je starodaven običaj, ki sega vse do Babilonije in antične Grčije, prakticirali so ga tudi Rimljani, kasneje pa se je razširil vse do kitajskega cesarstva. V Nemčiji je bil del silvestrske tradicije še pred nekaj leti, dokler ga EU leta 2018 ni prepovedala zaradi nevarnosti za zdravje in okolje. Tradicija sicer ni povsem zamrla, saj večina Nemcev zdaj uporablja set iz kositra. Srebrnkasta kovina je v nasprotju s svincem neškodljiva, zelo mehka in ima nizko tališče, zato je primerna za tovrstno uporabo. Tudi kositer stopijo nad plamenom in vlijejo v hladno vodo.
Ena bolj priljubljenih alternativ je tudi vlivanje voska, pri katerem uporabljajo tudi ostanke sveč z adventnih venčkov ali božičnih okraskov. Postopek je enak kot pri svincu: vosek stopijo na veliki žlici nad plamenom sveče in ga nato zlijejo v hladno vodo. Ker vosek v vodi ne potone tako globoko kot svinec in je zato bolj ploske oblike, fizik Nicolas Wöhrl priporoča, da se v vodo pred vlivanjem doda kapljico detergenta za pomivanje posode.
