»Kot igralec in režiser je bil realist po temeljni usmeritvi, hkrati pa utopični idealist po svoji prezaupljivi veri v 'republiko svobodnih umetnikov'. Njegovo mariborsko meddobje spada med najzanimivejša poglavja slovenskega teatra, pa tudi mladostnemu ljubljanskemu obdobju je dal njegov duh značilen odtis, četudi svojih želja takrat ni mogel uresničiti.« Tako sta o Radetu Pregarcu, ki sta ga uvrstila v knjigo Sto slovenskih dramskih umetnikov, zapisala publicista Dušan Moravec in Vasja Predan.
Vsestranski gledališki ustvarjalec Rade Pregarc je bil gledališki režiser, igralec, dramatik, publicist in prevajalec. Rodil se je 5. januarja 1894 v Rojanu, predelu Trsta. Šolal se je na učiteljišču in konservatoriju v Trstu. Pred prvo svetovno vojno se je pridružil dramski skupini Leona Dragutinovića, potem pa je kot igralec in tudi vedno bolj uveljavljen režiser začel svojo gledališko pot. Tik pred prvo svetovno vojno je začel igrati v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu, ker je nastopal od leta 1912 do 1914). Potem je potoval po Italiji, Nemčiji in Rusiji ter se pri Luigiju Rasiju, Maxu Reinhardtu in Konstantinu Sergejeviču Stanislavskem seznanjal s tamkajšnjimi sodobnimi gledališkimi smermi.
Številne selitve
Po prvi svetovni vojni je bil od leta 1919 dve sezoni član ljubljanskega gledališča. V tistem času se še ni mogel uveljaviti kot režiser. Je pa tedaj odigral nekaj značilnih vlog, med drugim naslovno, čeprav ne glavne vloge v Shakespearovi komediji Beneški trgovec. Ko je upodabljal lik odvetnika v drami Nora Henrika Ibsena, so ga kritiki ocenili kot vestnega in resnega igralca. Z dostojanstveno umirjenostjo pa je po smrti Ignacija Borštnika odigral vlogo župnika v Cankarjevih Hlapcih.
V Ljubljani je deloval tudi kot publicist in ustanovil ter urejal prvi letnik revije Maska. Poleg tega je bil v ljubljanskem obdobju predsednik igralskega združenja in odločen borec za podržavljanje gledališča. Pri tem si ni prizadeval samo za materialne pravice gledalcev, temveč predvsem za umetniško gledališče z izbranim programom in višjo ravnijo predstav. Zaradi tega se je zapletel v hude spore s tistimi, ki so odločali. Obtožili so ga, da naj bi združenje dramskih igralcev pod njegovim vodstvom hotelo prevzeti nekakšno komunistično vodstvo ljubljanskega gledališča, kot se je izrazil Fran Govekar. Navsezadnje je bil Pregarc po dveh letih leta 1921 prisiljen zapustiti Ljubljano, s čimer je bila zapečatena usoda slovenskega igralca in bodočega režiserja na neslovenskih odrih.
Najprej se je preselil v Split in v tamkajšnjem novoustanovljenem gledališču postal igralec in glavni režiser. Od leta 1927 je po nekaj letih kot igralec in režiser deloval v Mariboru, Beogradu, Sarajevu, Banjaluki in Kragujevcu. V vseh teh mestih je pripravil številne odlične predstave svetovnih del, kot so Tolstojevi Moč teme in Živi mrtvec, Molierov Tartuffe, Pirandellove igre in številne druge.
Pogosta razočaranja
Posebno zanimivo je Pregarčevo drugo slovensko obdobje od leta 1927 do 1929 v Mariboru. V tem kratkem času je močno spodbudil preoblikovanje in posodabljanje gledališča v Sloveniji. Kot režiser in dramski vodja v mariborski Drami pa je odločilno prispeval k prehodu tamkajšnjega gledališča od amaterstva na višjo umetniško raven. Želel je namreč poglobiti delo drugega slovenskega gledališča »v plemeniti tekmi z ljubljansko matico«. Uprizarjal je številna ruska dela (Revizor, Idiot), kot prvi pri nas Ibsenovo dramo Divja raca, uresničil je svojo izvirno zamisel Romea in Julije ter poskrbel za novo interpretacijo Leskovčeve drame Dva bregova, ki jo je štel za najboljšo slovensko dramo. Njegova posebna zasluga je bila, da so se na domačem odru dve leti pred obiski Branka Gavelle, že marca 1929, seznanili s Krleževo dramo Agonija. Svoje drzne zamisli je sicer lahko uveljavil tudi v Mariboru, vendar žal le v omejenem obsegu. Pri mnogih je namreč njegova umetnostna usmeritev vzbujala odpor in negodovanje. Tako je tudi mariborsko gledališče po dveh letih zapustil razočaran zaradi klime, ki mu ni bila po volji, ne dobesedno ne metaforično.
Ko je deloval zunaj Slovenije, si je na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji prizadeval za uprizarjanje slovenskih del (Cankar, Kraigher, Novačan, Leskovec …), ki jih je tudi sam prevajal. Poleg tega je prevajal in prirejal gledališka dela iz ruščine, češčine, bolgarščine, francoščine, italijanščine in nemščine ter pisal članke o gledališču, režiji in igranju. Hkrati je nastopal v najzahtevnejših vlogah, med drugim je bil Cankarjev Kantor, Krležev Ignacij Glembaj, Shakespearova Shylock in Jago, Rogožin v dramatizaciji romana Idiot Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.
Pri dobrih štiridesetih letih je hudo zbolel, opešala sta mu vid in sluh, zato se je moral leta 1937 sredi načrtov odreči odru in opustiti gledališko delo. Zaposlitev je dobil v strokovni in stanovski gledališki organizaciji v Beogradu, kjer je urejal gledališke revije Mi in vi, Igralska beseda in Igra.
Rade Pregarc je bil studiozen, umetniško izšolan gledališčnik. Zahteval je natančnost, resničnost, pravo mero in spoštovanje avtorja. Najraje je režiral dela Williama Shakespeara, v katerih je pogosto sam igral. Pisal in postavljal je tudi svoje drame: Dolma in njeni, Pozlačeni rojak, Tovarišica Nata, Kozaška kri, Marta in Marija.
Gledališki strokovnjaki so o Pregarcu pisali, da je bil puntar, ki se je rodil prezgodaj, Martin Kačur med slovenskimi umetniki. Prav zaradi svoje revolucionarne narave, ki se je upirala Govekarjevemu in Praprotnikovemu konzorciju bank in bogatašev ter je zahtevala »svobodno republiko umetnikov« na gledališkem odru, je moral ta tržaški Slovenec skoraj vse življenje preživeti na tujem, kjer je tudi umrl 29. julija 1952 na Reki, kamor se je preselil z ženo, igralko Drago Stiplošek.
