V drugi polovici novembra bo minilo 120 let od smrti enega največjih slovenskih pesnikov Simona Gregorčiča oziroma goriškega slavčka, ki se je v Posočju rodil leta 1844, umrl pa leta 1906 v Gorici. V Posočju se bo ob obletnici zvrstilo kar nekaj prireditev, mi pa smo o njem izbrskali nekaj manj znanih dejstev in zgodb. Morda niste vedeli, da je bil zadolžen, da se danes po njem imenujejo celo društva na Švedskem in v Kanadi ter da imajo Gregorčičevo ulico tudi v Zagrebu.
Manj znano je tudi, da je imel pesnik in duhovnik svoj čas celo lastno kmetijo z vinogradom in kletjo, v kateri je prideloval vino pikolit in z njim zalagal odjemalce vse do Kobarida. Pogosto je imel težave s cerkvenimi predstojniki, ti so ga celo zaklenili v cerkev, da je moral maševati zgolj sam zase. Pred smrtjo si je kupil svojo lastno grobnico, govor na njegovem pogrebu pa je bral Simon Gregorčič mlajši. Ne, ni bil njegov sin, temveč sorodnik, prav tako duhovnik. Drži pa, da so Gregorčiču ves čas po malem očitali, da ima dva nezakonska otroka. Sam je te govorice zavračal.
Rojstvo na pragu
Gregorčičevo življenje se je leta 1844 že začelo nenavadno. Rodil se je dobesedno na pragu Pomolčeve hiše na Vrsnem, saj je njegovo mamo Katarino porod prehitel med delom na polju. Takrat je veljalo prepričanje, da to ni najboljša popotnica za življenje in da bo moral tisti, ki se ne rodi v hiši, kmalu od doma. In res je bilo tako, Pomolčevega Šimna, kot so na Vrsnem klicali Simona Gregorčiča, so že z osmimi leti poslali od doma. Starši so ga vpisali v goriško nemško normalko. Po začetnih neuspehih, ko je enega od razredov celo ponavljal, je postal odličen dijak. Gregorčič se je po realki odločil za študij duhovništva, ki sicer ni bil njegova goreča želja. Zanj se je odločil zaradi slabega materialnega položaja družine in predvsem materinih pričakovanj. Kljub temu da ni študiral jezikov, česar bi si bolj želel, se je samostojno naučil češko, italijansko, nemško, hrvaško. Obvladal je furlanščino, latinščino, grščino in hebrejščino.
Eden manj znanih podatkov je tudi ta, da je Gregorčič svojo najbolj znano in preroško pesem Soči napisal že kot 18-letni fant, a jo nato za dolgih 16 let pospravil v predal. Ko jo je naposled objavil, je iz prvotnega rokopisa v enem od verzov spremenil zgolj eno besedo, zadnja dva verza pa črtal. Glasila sta se takole: »Na zemlji tvoji tujcev tropi naj ne dobodo ni – grobov!« Zgodovinarka Damjana Fortunat Černilogar v knjigi Soški slavec ugotavlja, da je najverjetneje v njem prevladalo zavedanje, da v zahodnem svetu ljudem ni več sprejemljivo odrekati pravico do grobov, ne glede na to, kaj in kakšni so bili.
Prepovedana ljubezen
Po končanem četrtem letniku bogoslovja so Gregorčiča poslali za kaplana v Kobarid. Ljudje so ga vzljubili in radi prisluhnili njegovim pridigam, ki jih je pogosto podkrepil s kakšno svojo pesmijo. Zapletlo pa se je, ko je v Kobarid prišla tudi mlada učiteljica Karolina (Dragojila) Milekova, ugledna, prijazna, izjemno razgledana in narodno zavedna učiteljica, ki je tudi sama pisala pesmi. S tem je očarala mladega kaplana in vedno pogosteje sta se srečevala v gostilni Pri Kotlarju, ki še danes deluje. Skupaj sta skrbela za bogato društveno življenje v Kobaridu, se pomenkovala na sprehodih, izmenjevala mnenja … Njuno prijateljstvo je začelo preraščati v ljubezen in seveda med domačini sprožalo nemalo govoric. Sodu je dno izbil njun skupni sprehod do reke Nadiže. Govorice so bile preglasne, da bi jih dekan Andrej Jakše lahko preslišal. Gregorčiča je poslal službovat v Vipavsko dolino, v 15 ur hoda oddaljeni Rihemberk, današnji Branik. Ali je Branik tudi zares ubranil ljubezen, ni mogoče zanesljivo trditi, saj sta si jo duhovnik in učiteljica še vedno izkazovala v svojih pesmih.
Premestitev v Rihemberk je Gregorčiča pahnila v hudo duševno in bivanjsko krizo. Z novim predstojnikom se ni razumel, njegovo zdravje je pešalo, duhovniški stan pa ga je vedno bolj dušil. Leta 1877 se je vpisal na študij klasične filologije na dunajski univerzi, kar je bila že njegova mladostna želja. Vendar pa njegov beg iz duhovniškega poklica ni uspel. Po treh semestrih je obupal, študij opustil in se bržkone dokončno sprijaznil s svojo usodo, čeprav še vedno ni našel miru v cerkvi. Rihemberški župnik mu je za nekaj časa celo prepovedal poučevanje verouka, pozneje pa so prepovedali zvoniti k njegovim mašam, da ljudje niso vedeli, kdaj priti. Še več, odredili so mu, da mora imeti maše za zaklenjenimi vrati cerkve.
Zadolžen župnik
Iz Rihemberka je pesnik odšel službovat na Gradišče nad Prvačino, in sicer kar brez dekreta. Ker je bil brez stalne službe in brez plače, se je preživljal s kmetovanjem. Kupil je kravo, senožeti, hrib z vinogradi, na posestvu začel graditi še hišo in se ob tem pošteno zadolžil. A Gregorčič je bil po duši pesnik in ne kmet ali podjetnik. Kmetovanje mu ni šlo od rok, pridelki so bili slabi, stroški visoki in kmalu se je znašel na robu finančnega zloma. Ko je kazalo že najslabše, je v zgodbo vstopil dr. Josip Gorup (vitez Slavinjski), ki je veljal za najbogatejšega Slovenca tistega časa. Gorup, ki je bil velik mecen umetnosti, je izvedel za pesnikovo finančno stisko. Ker je Gregorčiča izjemno cenil, je osebno odplačal ves njegov ogromni dolg in mu s tem omogočil miren preostanek življenja ter nemoteno ustvarjanje. Gregorčič mu je v zahvalo posvetil svojo tretjo zbirko Poezij.
Ohranila se je tudi anekdota iz njegovega službovanja na Gradišču nad Prvačino, ki pravi, da je bilo neko poletje zelo toplo, dežja od nikoder, kmete je pestila suša. Po vasi so začeli zbirati denar, da bi z njim plačali mašo za dež. Ko so ga prinesli Gregorčiču, jim je odvrnil, naj ga odnesejo nazaj domov in z njim kaj koristnega kupijo otrokom, ker da bo dež padal, ko se bo narava tako odločila. Deževalo je naslednji dan, otroci so bili veseli, ljudje pa prepričani, da so tudi sami nekaj prispevali k dežju. In tudi letina na poljih je bila menda tisto leto izjemno obilna.
Simon ali Bojan?
Še ena zanimiva podrobnost izhaja iz njegovega večnega boja med duhovnikom in pesnikom v sebi. Med tem, koliko se lahko kot duhovnik razgali v svojih pesmih. Večkrat je omahoval, ali naj se pod svoje pesmi podpiše s pravim imenom in priimkom, ter v tej bitki pogosto klonil. Nemalokrat se je tako podpisal samo s črko X, celo kot Bojan, Gr. Gorski, Gorislav, Planinec, S. Pomolčev …
Zaradi krhkega zdravja in nenehnega soočanja z minljivostjo si je pesnik že dolgo pred smrtjo sam kupil grobni prostor ob cerkvi svetega Lovrenca na Libušnjem blizu Smasti, kjer počiva še danes. Ob njegovem pogrebu se je samo v Gorici zbralo med 6000 in 7000 ljudi, nato pa je sprevod peš krenil proti pesnikovemu planinskemu raju. Časopis Gorica je tedaj objavil celostransko osmrtnico, ki so jo imeli pripravljeno že vnaprej. Pesnikova smrt je bila namreč zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja pričakovana.
