Šibko zdravje in srčna bolezen sta ga spremljala vse življenje, vendar ga nista odvrnila od pisanja. Prve pesmi je objavil še kot gimnazijec leta 1864, prvo pesniško zbirko pa leta 1882. Gregorčič je bil občutljiv, zadržan in pogosto melanholičen, obenem pa v primerni družbi živahen, duhovit in odprt. Ni mu bilo do slovesnosti in javnih časti; več so mu pomenili iskrenost, bližina ljudi in svet otroške nedolžnosti. V pesmih se srečujejo osebna bolečina, sočutje do človeka, bližina preprostemu človeku, ljubezen do domače zemlje in vera v pravico. Posebno mesto ima njegova pesnitev Soči. V njej ne opisuje le njene lepote, temveč preroško opisuje tragiko prve svetovne vojne, za katero še ni mogel vedeti. Pomembnosti Gregorčiča seveda ne moremo zožiti zgolj na pesnika, ki naj bi napovedal soško fronto. Njegova moč je tudi v pesmih, kot sta Človeka nikar in Pogled v nedolžno oko, v nežnosti, razumevanju in človečnosti, ki ne zastarajo. Ob življenjskih jubilejih so ga rojaki slavili kot pesnika, ki živi v slovenskih srcih. O njegovi priljubljenosti priča tudi živahna razprava, ki se je razvnela ob iskanju najprimernejšega kraja za postavitev njegovega spomenika. Zanj so se potegovali različni kraji, povezani s pesnikovim življenjem in delom, na koncu pa je bil izbran Kobarid. Tam so leta 1959 odkrili spomenik, delo kiparja Jakoba Savinška. Gregorčičevi spomeniki oziroma doprsni kipi stojijo tudi v Ljubljani, kjer sta pri spomeniku sodelovala arhitekt Jože Plečnik in kipar Zdenko Kalin, na Gradišču nad Prvačino ter na Vrsnem. Tam je Jaka Torkar leta 1981 izdelal pesnikov doprsni kip, enak kip v mavčnem odlitku pa so leto pozneje postavili še v avli kobariške osnovne šole. Sto dvajset let po njegovi smrti ostajajo njegove pesmi žive, ker v njih ne slišimo le odmeva nekega časa, temveč glas človeka, ki je znal čutiti za druge.
Gregorčičev večer.
Sinoči je ponudila nam ženska podružnica družbe sv. C. in M. umetniški večer, na katerem bi našel svoje zadovoljstvo tudi najbolj razvajeni gourmand finih estetičnih užitkov. (…)
Slavilo se je pesnika-ljubljenca Simona Gregorčiča, ki biva v srcu vsakega Slovenca, kakor morda nikak pesnik iz slovenskega Parnasa. Za to se je tudi občinstvo odzvalo v naravnost impozantnem številu temu pietetnemu namenu, saj je vedelo, da slavlje bo dostojno slavljenca. (…)
Edinost, 8. decembra 1907
»Goriški slavček«« – še nekaj spominov nanj
Nedeljsko »Jutro« od 22. oktobra t. l. je objavilo moje spomine na goriškega slavčka. Naprošen sem od raznih strani za objavo še nadaljnjih, četudi ne več tako zanimivih in pomembnih dogodkov izza časa pesnikovega bivanja v Ribnici v letu njegove smrti 1906.
Znano je, da ni bil Gregorčič preveč trdnega zdravja. Njegovo zdravstveno stanje se je z naraščajočim staranjem naravno slabšalo. Notar Gruntar je predvsem iz tega vzroka povabil pesnika v Ribnico da bi sprememba zraka, pa tudi družabni okoliš vplivala na zboljšanje njegovega rahlega zdravja.
Upoštevajoč to dejstvo, je ga. Gruntarjeva pesnika v vseh ozirih negovala. Skrbeli smo po njenem navodilu vsi za njegovo razvedrilo. (…)
V splošnem molčeč samotar je postal v njemu ustrezajoči družbi pesnik razigran, dovtipen in zaupljiv. Ob takih prilikah je pripovedoval, v katerih okoliščinah in kdaj da je nastala ta ali druga njegova pesnitev.
Menda ni pesnika ali umetnika sploh, ki ne bi bil deležen opravičene ali neopravičene kritike. Kritika sproži samoumevno protikritiko, bodisi od kritiziranega samega ali od drugih kritikov. V tem oziru sta Prešeren in Gregorčič antipoda: Prešeren je odgovarjal kritikom predvsem v svojih »Zabavljivih napisih«, Gregorčič je molčal – trpel. – »Kot katoliški duhovnik moram odpuščati in odpuščam. Pozabiti pa ne morem«, je nekoč izjavil… S trpkostjo je omenil, da je bila ustvarjena pesem »Človeka nikar« z njegovimi najnežnejšimi čustvi, kot prošnja in molitev do Vsemogočnega. Njegova duša takrat pač ni zrla samo v delavnico božjo, ampak tudi v bodočnost, v sedanje čase. Danes bi ta proroška pesnitev ne bila deležna kake kritike… (…)
Zelo je Gregorčič čislal Ivana Hribarja, ki je stal kot dolgoletni župan slovenske prestolnice s svojim ugledom in vplivom v slovenski javnosti pesniku v najbolj bolečih neprilikah zvesto ob strani. Svoje spoštovanje in vdanost do Hribarja in do trnovskega župnika Vrhovnika je pesnik večkrat poudarjal. V Ljubljani je Gregorčič večkrat prenočeval pri župniku Vrhovniku. Nekoč povabi Hribar oba na izlet v Kamnik. Hribar je – brez vednosti Gregorčiča – sporočil Kamničanom pesnikov prihod. V Kamniku so bile razobešene zastave. Med vožnjo sta se Hribar in Vrhovnik sporazumno odstranila v drug kupe, tako da je Gregorčič v Kamniku sam izstopil. Prvega človeka, ki je stal pred vlakom, vpraša, kaj pomen zastava na postaji. Mož, ki pesnika ni poznal, odgovori, da vihra zastava na čast pesniku Gregorčiču, ki ga pričakujejo danes ali jutri. Gregorčič hitro izgine, gre do bližnje postaje nazaj peš in od tam z vlakom v Ljubljano. (…)
Ne imenuje ga zaman narod goriškega slavčka. Kakor žvrgoli slavec tiho pomladansko noč svoje med vsemi krilatci najmilejše in najbolj hrepeneče melodije, tako je Gregorčič podaril svojemu narodu v nesmrtnih poezijah najmilejše, najlepše pesmi. Zato pač nihče ne more oporekati, da je Gregorčič – ne da bi se s tem kratilo prvenstvo slovenskih pesnikov Prešernu – najpriljubljenejši pesnik slovenskega naroda. (…)
Med drugimi lepimi dogodki mi je in bo ostal prizor v vrtni utici gospe Višnikarjeve v nepozabnem spominu. Bilo je pred nedavnimi osemintridesetimi leti, ko je pesnik, braneč se spočetka izpiti kozarček jeruzalemca, napil gostiteljici:
»Ker ste tako prijazni, se pokorim tej kazni«.
Jutro, 12. novembra 1944
Slavje v spomin na »goriškega slavčka«
Lepo primorsko mestece Kobarid je včeraj praznovalo. Sredi trga stoji Gregorčič, kot si ga je zamislil kipar Jakob Savinšek. Ta dan je bil namenjen prav njemu, goriškemu slavčku, praznovanju stodvajsete obletnice pesnikovega rojstva. (…)
Med gosti smo opazili tudi slovenskega pisatelja Borisa Pahorja iz Trsta. Potožil je: »Zares je škoda, da je bilo ljudi tako malo, da ni s Kobaridom praznovala vsa Primorska. Pričakoval sem, da bodo na tak dan prišli sem iz vseh krajev, žal pa je slovesnost ostala omejena na Kobarid.« (…)
TT, 15. septembra 1964
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si