Desničarski skrajnež Anders Behring Breivik je na Norveškem na ta dan pred petnajstimi leti izvedel dva teroristična napada. Pri tem je umrlo 77 ljudi. Najprej je z avtomobilom bombo ubil osem ljudi v vladni četrti v Oslu, nato pa na otoku Utoya, nedaleč od prestolnice Oslo, postrelil 67 najstnikov, ki so bili na taboru podmladka laburistične stranke, članov Lige delavske mladine (AUF). Večina žrtev je bila mlajših od 20 let, najmlajša je štela 14 let. Ena od žrtev je umrla pozneje.
Tragedija na deževni petek
Na deževni petek ob 15.25 je pred uradom norveškega premierja v Oslu odjeknila eksplozija. Pozneje se je izkazalo, da je bil voznik kombija Breivik, ki je vozilo parkiral v vladni četrti in izginil. Med prebivalci glavnega mesta je zavladala zmeda. Bili so šokirani, saj je Norveška veljala za eno najbolj varnih držav na svetu. Izkazalo se je, da je eksplozija uničila več vladnih stavb, da je umrlo osem ljudi in da je bilo več kot 200 ljudi ranjenih.
A tragedije še ni bilo konec. Niti približno. Breivik se je medtem odpeljal kakšnih štirideset kilometrov severozahodno od prestolnice, do majhnega otoka Utoya na jezeru Tyrifjorden. Tradicionalno je tu vsako leto potekal poletni tabor pomladka laburistične stranke. Tam je bilo prek sto najstnikov iz vse države. Oborožen s pištolo in puško se je predstavil kot policist. Dejal je, da ga zanima, kako je na otoku, potem ko se je v mestu zgodila tragedija. Nato pa je zakričal: »Marksisti, vsi boste umrli danes!« in začel vsepovprek streljati. Tudi po tistih, ki so ležali na tleh in se pretvarjali, da so mrtvi. Nekaterim otrokom je po telefonih uspelo poklicati starše, ki so nato tako poslušali streljanje.
Strelski pohod je trajal kar 72 minut, medtem pa je Breivik celo sam poklical policijo. Odzvali so se kaotično in z napakami. Ko so vendarle prišli na otok, se je Breivik predal brez odpora. To se je zgodilo približno ob 18.30. Skupno je na otoku ubil 67 ljudi, dva sta umrla zaradi padca ali sta utonila. Preostali so bežali na vse strani, tudi s skoki v mrzlo jezero. Iz vode so jih vlekli domačini in turisti, ki so s čolni naključno pluli ob otoku. Mladi so bežali tudi v gozd, se skrivali za skalami.
Politično ozadje napada
Breivika je motila islamizacija Norveške. Menil je, da je prav laburistična stranka tista, ki podpira islamistično razraščanje po Evropi, udeležence tabora AUF pa je dojemal kot prihodnje politične voditelje te stranke. Breivik ni deloval impulzivno, ampak je napad pripravljal vsaj dve leti. Ustanovil je celo svoje podjetje, da je lahko nakupil kemikalije za izdelavo eksploziva, nato pa več mesecev na najeti kmetiji izdeloval bombo in preizkušal opremo. Pripravljal se je tudi fizično. Vadil je streljanje, orožje si je nabavil zakonito, izdelal si je policijsko uniformo in izkaznico ter podrobno preučil vozne poti.
Prek interneta se je povezoval z nasprotniki islama, ki so zagovarjali evropsko krščansko prihodnost. Na portalu youtube je objavil tudi videoposnetke, v katerih je pozival konservativce, da »sprejmejo mučeništvo«, pod psevdonimom Andrew Berwick pa je napisal manifest 2083 – A European Declaration of Independence, v katerem je na več kot 1500 straneh podrobno pojasnil svoja idejno-nazorska stališča. Trdil je celo, da se le z nasiljem da preprečiti »islamizacija Evrope«.
Sojenje množičnemu morilcu
Sojenje Breiviku se je začelo slabo leto pozneje, aprila 2012, in bilo deležno ogromne mednarodne medijske pozornosti. Sprva so mu psihiatri postavili diagnozo paranoidna shizofrenija, nato pa narcistična osebnostna motnja. Druga diagnoza je pomenila, da nima psihoze in da je kazensko odgovoren. Na sojenju je bilo srhljivo opazovati njegovo hladnokrvnost, ko je govoril o poboju. Povedal je, da je hotel obglaviti tudi laburistično premierko Gro Harlem Brundtland. Preživela je, ker je otok zapustila ravno pred njegovim prihodom.
Obsodili so ga avgusta 2012. Spoznan je bil za prištevnega in krivega napadov. Dejanja je priznal, ni pa priznal kazenske odgovornosti. Trdil je, da je ravnal v interesu Norveške in Evrope. Dobil je najvišjo možno kazen po norveški zakonodaji, 21 let zapora z možnostjo podaljšanja. To pomeni, da se mu lahko zapor podaljšuje za pet let naenkrat, dokler velja za nevarnega. V praksi lahko ostane zaprt do konca življenja. Od takrat je v zaporu v izolaciji. Nekaj časa je sprejemal le obiske kaplana in svoje mame, dokler ta ni umrla.
Njegova zaporniška enota vključuje več prostorov, in sicer za bivanje, delo in telesno vadbo. Vložil je več tožb zaradi pogojev prestajanja kazni, med drugim je v njih zapisal, da dolgotrajna osamitev krši njegove človekove pravice, a ga niso izpustili. So mu pa dovolili, da na daljavo vpiše študij politologije, ki pa ga je po opravljenih dveh izpitih opustil. Še naprej se identificira kot nacist in fašist.
Posledice političnega ekstremizma
Čeprav je napad močno pretresel Norveško, so zavrnili pozive, da omejijo demokracijo in človekove svoboščine, na kar so bili sicer tako ponosni. Takratni predsednik vlade Jens Stoltenberg je dejal, da bo odgovor Norveške v bistvu ravno nasproten: še več demokracije, še več odprtosti, še več človečnosti. Dogodek je še danes v zavesti Norvežanov kot nekakšna nacionalna travma, ki bi jo lahko primerjali z islamističnim napadom 11. septembra 2001 na ZDA.
Posebej pretresljiva so pričevanja preživelih z otoka Utoya. Pripovedujejo, da so več kot uro poslušali streljanje in čakali, ali bodo naslednji na vrsti. Mnogi so izgubili prijatelje, sorojence ali partnerje, mnogi so se dolgo borili s posttravmatsko stresno motnjo. Šlo je za enega najhujših terorističnih napadov v sodobni evropski zgodovini, Breivik pa je očitno navdihnil tudi druge skrajnodesničarske napadalce, ki so se sklicevali prav nanj. N
