Globalizacija je v zadnjih desetletjih močno spremenila podobo celotne zemeljske oble. A medtem ko so se nekatere reči spreminjale z neznansko hitrostjo, se pri drugih proces odvija počasneje. Spremembe splošne podobe voznega parka po različnih delih sveta se, če zanemarimo naglo rast luksuza v posameznih kotičkih sveta, denimo odvijajo zelo počasi ali pa sploh ne. Kljub precejšnjemu vzponu prodaje električnih vozil bo denimo potrebno še veliko časa, da se bo to konkretno poznalo pri številkah v voznem parku. Ali druga skrajnost: kljub temu da je v zadnjem poldrugem desetletju na evropske ceste zapeljalo kar lepo število tako imenovanih poltovornjakov ali s tujko »pick-upov«, ki so jih tukajšnjim kupcem tudi precej prilagodili, so ti še vedno domala eksoti. Tako denimo še vedno velja, da na globalni lestvici najbolj prodajanih avtov med prvo deseterico najdemo dva poltovornjaka, na evropski pa med prvo stoterico – niti enega.
No, če je kdo s prodajnimi številkami vseeno lahko zadovoljen, je to Ford, saj njegov adut ranger že nekaj časa predstavlja skoraj polovico vseh prodanih pick-upov na stari celini. Da se nad njim in njemu podobnimi avtomobilskimi velikani vsaj malce manj zgražajo okoljevarstveniki, pa je pred kratkim poskrbel s tem, da je na ceste poslal priključnohibridno različico te pet in četrt metra dolge in poltretjo tono težke zverine, ki je ohranila vse pozitivne lastnosti dizelske različice in ob tem dodobra izboljšala vozne lastnosti na običajnih cestah.
Naj pojasnimo podrobneje: ranger že tako slovi po za pick-upa odličnih voznih lastnostih. Kot gre od takega avtomobila pričakovati, se znajde predvsem na terenu, ne brani se niti konkretne obtežitve. Je skratka pravi delovni stroj. Zdaj, v priključnohibridni različici, pa omogoča tudi tiho, brezemisijsko vožnjo, zgolj po mestu smo denimo z njim brez večjih težav prevozili okoli 35 kilometrov, kar zadostuje za večino dnevnih potreb. Na daljših avtocestnih vožnjah pa pri tej verziji glavno vlogo prevzame 2,3-litrski bencinski motor, ki je bistveno tišji in bolj uglajen od dizelskega, in tako je bilo avtocestno popotovanje z njim dobesedno na ravni luksuznih večjih športnih terencev. To sta denimo potrdili tudi članici uredništva Nedeljskega, s katerima smo z rangerjem skupaj odšli na dan nordijske hoje v Čatež. Ranger v priključnohibridni različici je skratka avtomobil, s katerim smo dopoldne na odpad odpeljali za cel keson odpadnega gradbenega materiala, zvečer pa smo se z njim potiho, na elektriko pripeljali pred vrata precej ugledne restavracije. V obeh primerih pa svojo vlogo opravi enako suvereno.
Notranjost, z gromozanskim zaslonom na dotik, je prav tako nekaj, česar v tovrstnih avtomobilih še pred nekaj leti ne bi pričakovali. In ker so bili presenetljivo kakovostni tudi materiali, smo imeli dejansko zelo težko nalogo temu avtomobilu poiskati kakšen minus. Šele če smo hudo pikolovski, bi morda lahko izpostavili, da se ne bi branili večje baterije od trenutne, ki sicer premore 12 kilovatnih ur kapacitete, saj dandanes številni priključni hibridi omogočajo že preko 100 kilometrov električnega dosega. Glede porabe bencina, ki je na avtocesti hitro v dvomestni številki, pa je že treba biti še dodatno previden in upoštevati težo in velikost avtomobila. Nenazadnje je ob polni bateriji in doslednem izkoriščanju elektrike lahko tudi za polovico nižja.
Cena? Jasno, na prvi pogled ni nizka. Če pa upoštevamo, kaj vse ta avto ponuja …
