Pulitzerjeva nagrada šteje za najvišje priznanje na področju novinarstva, literature in glasbe v Ameriki, odmeva pa praktično po vsem svetu. Ob zlati medalji vsako leto aprila na newyorški Univerzi Columbia podelijo nagrade še v dvaindvajsetih različnih kategorijah, od tega je petnajst novinarskih. Skozi čas je bila marsikatera kategorija opuščena ali preimenovana. Najprestižnejša je »javno služenje« (public service).
Za nagrado se lahko potegujejo le objavljeni novinarski prispevki in fotografije iz ameriških časopisih in novinarskih organizacij, od leta 2007 pa se v vseh novinarskih kategorijah, razen v fotografskih, dovoljuje tudi izbor spletnih elementov. Nagrajence izbere neodvisni odbor, vsak nato prejme priznanje in denarno nagrado v višini deset tisoč dolarjev.
Nagrado je ustanovil vplivni ameriški časopisni urednik in založnik 19. stoletja Joseph Pulitzer (1847–1911), ki je po svoji smrti Univerzi Columbia zapustil veliko vsoto denarja. Del zapuščine je šel za sklad za nagrade, del pa so leta 1912 porabili za ustanovitev podiplomske šole novinarstva na omenjeni univerzi. Prve Pulitzerjeve nagrade so podelili ravno na ta dan, 4. junija 1917, pet let po Pulitzerjevi smrti. Nagrajena sta bila New York Times za poročanje o prvi svetovni vojni in Herbert Bayard Swope, ki je za New York World spisal serijo člankov o razmerah v Nemčiji med vojno.
Zgodovina Pulitzerjevih nagrad
Ameriški časopisni mogotec madžarskega rodu Joseph Pulitzer je bil ključna figura v razvoju ameriškega novinarstva konec 19. stoletja. Bil je lastnik časopisov St. Louis Post-Dispatch in New York World. Zanimivo je, da je najprej zaslovel po senzacionalizmu in pionirstvu »rumenega tiska«, v poznejših letih pa si je javno podobo popravil z zavzemanjem za kakovostno in raziskovalno novinarstvo.
Pulitzerjeve nagrade so nedvomno prispevale k uveljavljanju standardov v ameriškem novinarstvu. Postale so simbol prepoznavanja del, ki presegajo rutinsko poročanje. Pogosto so nagrajeni prispevki razkrivali sistemske nepravilnosti, zlorabe moči ali pomembne zgodovinske trenutke, hkrati pa so imeli močan družbeni odmev – vplivali so na zakonodajne reforme, javne razprave, kulturne spremembe. Pogosto so bili nagrajeni tisti novinarji ali mediji, ki so bili med svojim raziskovanjem in po objavi izpostavljeni političnim, ekonomskim pritiskom in grožnjam. Ta nagrada zato simbolizira tudi odpor proti cenzuri in moč četrte veje oblasti.
Pulitzerjevim nagradam se sočasno očitata tudi pristranskost in politikantstvo, ker naj bi nagrade v glavnem šle v roke liberalnim strujam s progresivnim pogledom ter velikim medijskim hišam. Skozi zgodovino pa se je nanje prilepil tudi kakšen škandal. Tak je bil primer iz leta 1932, v katerega je bil vpleten novinar Walter Duranty iz New York Timesa: nagrajen je bil za poročanje iz Sovjetske zveze, pozneje pa obsojen zaradi prikrivanja lakote v Ukrajini (holodomor). Ali pa primer novinarke Washington Posta Janet Cooke, ki je leta 1981 prejeto nagrado pozneje izgubila, saj se je izkazalo, da si je zgodbo o odvisnem osemletniku izmislila.
Najodmevnejši novinarski dosežki
Razkritje afere, znane pod imenom Watergate, ki jo je The Washington Post objavil leta 1973, je novinarjema Bobu Woodwardu in Carlu Bernsteinu ter njunemu mediju prineslo tudi Pulitzerjevo nagrado. Po poročanju so prijeli pet ljudi, ki so 17. junija 1972 vlomili prostore nacionalne komisije Demokratske stranke v poslovni stavbi Watergate v Washingtonu. Preiskava Zveznega preiskovalnega urada je povezala vlomilce z republikansko komisijo, ki si je želela, da bi bil tedanji predsednik Amerike Richard Nixon izvoljen ponovno. Zasukalo se je drugače: Nixon je zaradi afere moral celo odstopiti.
Ko je leta 2003 The Boston Globe začel objavljati serijo člankov, v katerih je razkrival spolne zlorabe in sistemsko prikrivanje zlorab v katoliški cerkvi, se je afere prilepil vzdevek Spotlight. Medij je za svoje poročanje prejel Pulitzerjevo nagrado, sledile so preiskave, kazenske ovadbe, reforme. Resnični dogodek je bil pozneje scenaristično obdelan v filmu Spotlight (2015), ki je prejel tudi oskarja.
Skupno Pulitzerjevo nagrado si je prislužilo tudi več medijev hkrati (McClatchy, Miami Herald, ICIJ), in sicer ko so leta 2017 povezani razkrili Panamske dokumente, s tem pa globalne sisteme davčnih oaz in korupcije. Razkrila so se imena vpletenih politikov, korporacij in mafijskih krogov. Nagrado je takrat prvič prejelo globalno novinarsko omrežje. Večkratni prejemnik nagrade od leta 2010 dalje pa je neprofitni medij ProPublica, ki se poglablja v teme, kot so zdravstvo, stanovanjska kriza, diskriminacija, policijsko nasilje. Prispevke odlikuje temeljito, poglobljeno novinarsko raziskovanje, financirajo pa se z donacijami. Med drugim so razkrili serijo smrti varovancev v socialnovarstvenih domovih.
V času, ko je novinarstvo pod pritiskom dezinformacij, političnih manipulacij in ekonomske negotovosti, Pulitzerjeve nagrade ohranjajo svojo normativno moč. Čeprav so strogo ameriške, so vplivale na podobne pobude po svetu. Poznamo denimo britanske Orwellove nagrade, ki jih podeljujejo za politično pisanje, European Press Prize, medtem ko v Sloveniji poznamo nagrade Društva novinarjev Slovenije (watchdog) ter Združenja novinarjev in publicistov (priznanja Boruta Meška). Pulitzerjeva nagrada ostaja nad vsemi, zato ji rečejo tudi Nobelova nagrada za novinarstvo.
