Po ustanovitvi države Izrael leta 1948 je bilo več sto tisoč Palestincev razseljenih. Ti begunci in njihovi potomci so postali ključni del palestinske nacionalne zavesti. Arabske države so se odločile za organiziranje političnega okvira za palestinski upor in v okviru tega je vzklila Palestinska osvobodilna organizacija (arabska kratica POO, angleška pa PLO), ki je postala uradni predstavnik palestinskega ljudstva.
Ustanovili so jo prav na ta dan leta 1964 v Jeruzalemu. Zamislili so si jo kot politično in vojaško organizacijo, ki se bo uprla Izraelu in osvobodila Palestino. Hkrati si bo prizadevala za ukinitev države Izrael. Prvi vodja je bil Ahmad Šukeiri, pravnik in diplomat. Nad organizacijo so v začetku imele nadzor arabske države, predvsem Egipt. Ko pa je Izrael med šestdnevno vojno leta 1967 zasedel Zahodni breg, Gazo, Vzhodni Jeruzalem, Golansko planoto in Sinajski polotok, je bilo zaupanje Palestincev v arabske države porušeno.
Palestinci so potrebovali nekaj »svojega« in tako je PLO postal osrednja sila palestinskega odpora, zlasti ko sta vodenje leta 1969 prevzela Jaser Arafat in njegova frakcija Fatah. V organizaciji se je z leti nabralo več frakcij in političnih gibanj, najmočnejši pa je bil prav omenjeni Fatah. Arafat je ostal predsednik PLO več desetletij.
Gibanje za osvoboditev Palestine
Pomemben dogodek se je zgodil leta 1974, ko je Arafat kot prvi predstavnik ljudstva brez države nagovoril generalno skupščino Združenih narodov (ZN) z besedami: »Sem sem prišel z oljčno vejico v eni roki in puško borca za svobodo v drugi. Ne dovolite, da mi oljčna vejica pade iz roke.« Očitno je bil dovolj prepričljiv, saj je organizacija pridobila status opazovalke v ZN, zaradi česar so se lahko udeleževali srečanj, niso pa imeli glasovalne pravice. Leta 1988 je Arafat razglasil neodvisno palestinsko državo.
Arafat je »osvoboditev Palestine« dojemal prek celotnega zgodovinskega ozemlja, ne le na delih pod izraelsko okupacijo po letu 1967. Postavil je številne baze v Jordaniji, Libanonu in pozneje Tunisu, od koder je PLO napadal izraelske cilje. Oborožene napade in ugrabitve letal pa so s svojimi terorističnimi frakcijami izvajali tudi drugje po svetu, poznana je denimo Fronta za osvoboditev Palestine (PFLP).
Leta 1970 je nastal konflikt med PLO in jordanskim kraljem Huseinom. PLO je bil izgnan v Libanon. Ko je leta 1982 Izrael napadel Libanon, v tako imenovani operaciji Mir za Galilejo, pa se je PLO umaknil v Tunis. Deset let prej je skupina Črni september, povezana s PLO, izvedla napad na izraelske športnike na olimpijskih igrah v Münchnu. Takrat je umrlo enajst športnikov. Izrael se je maščeval z napadi na baze PLO v Libanonu in Jordaniji.
Arafat je uradno ves čas imel ključno vlogo pri mirovnih pogajanjih z Izraelom. Ko so leta 1993 z izraelskim premierjem Jicakom Rabinom in zunanjim ministrom Šimonom Peresom podpisali sporazum Oslo I, je to privedlo do ustanovitve Palestinske uprave (PA), trojica podpisnikov pa si je naslednje leto za to dejanje prislužila Nobelovo nagrado za mir.
Teroristična in mirovna organizacija
Palestinska uprava je bila vzpostavljena kot začasni samoupravni organ na Zahodnem bregu in v Gazi, pri čemer je PLO imel ključno vlogo, Arafat pa je postal tudi prvi predsednik PA.
Absurdno pri tem je, da je bil PLO vendarle kontroverzna organizacija, kar so veliki politični igralci na šahovnici sveta dobro vedeli. ZDA so organizacijo že leta 1987 označile za militantno, predvsem zaradi nasilja nad izraelskimi civilisti, tako v njihovi domovini kot zunaj nje. Kljub sporazumu o medsebojnem priznanju – PLO je priznal izraelsko suverenost in sprejel resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov 242, Izrael pa je priznal PLO kot legitimno oblast, ki zastopa palestinsko ljudstvo –, v katerem se je voditelj PLO Jaser Arafat odrekel »terorizmu in drugim nasilnim dejanjem« proti Izraelu, je organizacija še naprej sodelovala v terorističnih akcijah.
Ko je leta 2000 izbruhnila druga intifada, palestinska ljudska vstaja, delno zaradi propadlih pogajanj v Camp Davidu, so v ospredje znova prišli oboroženi spopadi, tudi samomorilski. Camp David je sicer ime za predsedniško rezidenco ZDA v zvezni državi Maryland, ki je v političnem smislu postala sinonim za ključne mirovne pogovore. Najbolj znana sta dva sporazuma iz Camp Davida, povezana z arabskimi državami in palestinsko-izraelskim konfliktom. V zvezi z zadnjim je bilo v dogovoru omenjeno tudi palestinsko vprašanje, vendar zelo posplošeno. Predlagana je bila avtonomija za Palestince na Zahodnem bregu in v Gazi, brez konkretnih zavez. Izrael pa je medtem postopno že omejeval in ločeval ozemlja z zidom in nadzornimi točkami. PLO je takrat sporazum zavrnil, ker v njem ni bil zastopan, pravzaprav ga je obsodila večina arabskih držav.
Vzpon Hamasa
Leta 2006 je na palestinskih volitvah zmagala organizacija Hamas, ki nikoli ni bila del PLO, zaradi tega se je vnelo med Fatahom in Hamasom. Med spopadi je bil Hamas močnejši in je prevzel nadzor nad Gazo. Od takrat imajo dve vzporedni oblasti. Hamas je sicer palestinska sunitsko-islamska politična in militantna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1987 med prvim palestinskim uporom (intifado) proti izraelski okupaciji.
PLO danes še vedno deluje kot de iure predstavnik Palestincev na mednarodni ravni, še vedno ima status opazovalca v ZN in vodi diplomatske misije, sedež pa ima v mestu Al-Bireh na Zahodnem bregu. Vendar je njegova vloga, kot že rečeno, nekoliko zasenčena z notranjo razklanostjo med omenjenima frakcijama, zaradi česar je notranje oslabljen. Fatah še vedno vodi PLO in Palestinsko upravo, Hamas pa obvladuje Gazo.
O demokraciji tu seveda ni govora, gre za okorelo in zelo vprašljivo organizacijo, ki ji že vrsto let brez razpisanih volitev vlada Arafatov naslednik Mahmud Abas. Nekaj naklonjenosti PLO vendarle ima. Priznavajo mu, denimo, da mu je uspelo uvrstiti palestinsko vprašanje v svetovni politični diskurz. Hkrati je diplomatsko dejaven in si prizadeva za rešitev palestinsko-izraelskega vprašanja v obliki dveh držav. A to ostaja nerešljivo.
