V svetu, nasičenem s kemičnimi čistili, ki obljubljajo bleščeče rezultate, se mnogi obračajo k preprostejšim, naravnim alternativam. Med njimi že desetletja, če ne stoletja, kraljuje kis. Njegova uporaba sega od kuhinjskih pultov do kopalniških armatur, pogosto opevan kot vsestransko, okolju prijazno in zdravju neškodljivo sredstvo. Toda kaj o tem pravi znanost? Je kis res čudežno zdravilo za umazanijo ali pa je to le mit?
Splet je preplavljen z nasveti vplivnežev, ki kis kujejo v zvezde kot varnejšo, zeleno alternativo strupenim industrijskim čistilom. Trditve se na prvi pogled zdijo logične. Navsezadnje je kis produkt fermentacije alkohola, tradicionalno uporabljen kot konzervans in dodatek jedem. Vendar pa strokovnjaki opozarjajo, da so koristi kisa močno odvisne od načina uporabe in vrste umazanije.
Kot se je pokazalo v različnih preizkusih, je ocetna kislina, glavna sestavina kisa, najučinkovitejša pri odstranjevanju vodnega kamna in rje. Ti namreč vsebujeta ione, ki se lažje raztapljajo v kislih tekočinah. Nekateri kot učinkovito sredstvo omenjajo tudi limonin sok, ki vsebuje citronsko kislino, ki je morda celo učinkovitejša in prijetnejšega vonja.
Kljub temu pa kis ni univerzalno čistilo. Za odstranjevanje mastnih oblog na posodi je že primernejše milo, medtem ko je pri trdovratnih, zapečenih maščobah učinkovitejša soda bikarbona.
Protimikrobne lastnosti?
Pogosto zasledimo tudi nasvet, naj zmešamo kis in sodo bikarbono. Vendar so preizkusi pokazali, da ta mešanica ni posebej kemijsko koristna, saj kislina kisa in baza sode bikarbone druga drugo nevtralizirata. Povedano drugače: vsak posebej nam lahko koristi, ne pa oba skupaj.
Pogosto se kisu pripisujejo močne protimikrobne lastnosti. Resnica je bolj zapletena. V neki študiji iz leta 2020 so preizkusil učinkovitost kisa proti izbranim patogenim bakterijam, virusom in glivicam. Ugotovili so, da se protimikrobni učinki kisa pokažejo šele pri petodstotni koncentraciji ocetne kisline – kar ustreza nerazredčenemu kisu. Popolnoma učinkovit pa je bil šele pri 10-odstotni destilirani koncentraciji (kateri so raziskovalci dodali kanček citronske kisline) pri uničevanju petih pogostih bakterij, vključno z e-coli in Staphylococcus aureus, ter plesni, kvasovk in virusa sars-cov-2 (govorijo o površinah, ne v telesu).
Vendar pa niti te koncentracije niso bile kos bakteriji MRSA, posebej trdovratnemu sevu Staphylococcus aureus, odpornemu na nekatere antibiotike. Številne bakterije, vključno s tistimi, ki fermentirajo alkohol v kis, uspevajo v kislem okolju. Tudi nekatere plesni in virusi, kot je norovirus, so lahko odporni.
Mila so tako v večini primerov učinkovitejša proti bakterijam, standardna razkužila pa proti virusom in plesnim.
Ključno je zavedanje, da je za kakršen koli protimikrobni učinek kisa potrebna relativno visoka koncentracija. Če v čistilno raztopino kanemo žličko kisa, koncentracija ne bo zadostna.
Kislina lahko draži in uniči
Toda pozor: višje koncentracije ocetne kisline so lahko dražilne za kožo in nevarne ob stiku z očmi. Tudi površine niso imune; kis lahko razjeda naravni kamen in kovine, kot so baker, bron in medenina, opozarja italijanski kemik Dario Bressanini v svoji knjigi Znanost čiščenja. V pomivalnih in pralnih strojih lahko poškoduje gumijasta tesnila, prav tako lahko škoduje kavnim aparatom ter odstrani zaščitno plast s ploščic in fug. Uporaba kisa je varna na steklenih in keramičnih površinah, kot je straniščna školjka, ter na pomivalnih koritih iz nerjavečega jekla.
Težava doma pripravljenih čistil je običajno pomanjkanje navodil in varnostnih priporočil. Lahko so varna, če vemo, kaj počnemo, vendar je na spletu veliko resnično neumnih in absurdnih priporočil.
Znanstveniki pa preučujejo tudi, kako čistila vplivajo na zrak v naših domovih. Znano je, da imajo poklicni čistilci višjo stopnjo astme, čeprav je težko določiti enega samega krivca. V nedavni študiji, ki jo je nedavno povzel BBC, je profesorica kemije zraka v zaprtih prostorih na Univerzi v Yorku Nicola Carslaw s sodelavci testirala 23 različnih čistil in ugotovila, da mnoga sproščajo hlapne organske spojine. Nekatere od teh so v ozračju zelo reaktivne in z ozonom tvorijo drobne delce, katerih vdihavanje je povezano z boleznimi pljuč in srca.
Nanašanje s krpo
Zanimivo je, da čistila, tržena kot »naravna« ali »zelena«, v tej študiji niso izstopala kot boljša. »Takšna čistila so vsebovala enako, če ne celo več hlapnih organskih spojin kot standardna, in v mnogih primerih so bila bolj reaktivna,« so njene ugotovitve še povzeli na BBC.
Kis pa je v tem pogledu v prednosti. Sestavljen je pretežno iz vode in ocetne kisline, zato ni kemično reaktiven na enak način. Dodatna prednost je, da se kis običajno nanaša s krpo in ne s pršilom, kar zmanjšuje vdihavanje škodljivih delcev. Raziskave kažejo, da imajo čistila v obliki pršil namreč škodljivejše učinke na dihala.
