November je bil pred desetletji mesec tišine, mraza, megle in domače topline. Iz dimnikov se je kadilo, v pečeh so pokala drva, na štedilnikih pa so se kuhale tople juhe, krompir, zelje in druge preproste domače jedi. Novembra je bilo treba najprej pomisliti na kurjavo. Prostori so se ogrevali predvsem s pečmi na drva ali premog, ponekod pa so se že uveljavljale prve električne rešitve. Pred desetletji so v stanovanjih prevladovale keramične peči, ki so poleg dolgotrajnega zadrževanja toplote služile tudi kot estetski element. Uporabljali so tudi železne peči in štedilnike, ki so hkrati omogočali kuhanje.
Ljudje so si krajšali večere s prepevanjem, igranjem melodij, kartanjem, igranjem domin, šaha in drugih družabnih iger. Stripi in knjige so širili obzorja ter spodbujali domišljijo. To je bil čas, ko je kultura začela močneje vplivati tudi na mladino. Radio je imel pomembno vlogo, saj so ljudje prek njega spremljali novice, uživali v glasbi in poslušali radijske igre. Medtem pa je televizija postopoma osvajala vse več gospodinjstev. Kjer je že stala v dnevni sobi, je postala pravi magnet za družino in celo sosede.
Mladi so se radi odpravljali v kino, na plesne večere in prireditve. Glasbena scena je postajala vse bolj raznolika – poleg domačih ansamblov in narodnozabavne glasbe so mladi z navdušenjem poslušali svetovne pop in rock izvajalce. Prek gramofonskih plošč, radia in tujih vplivov so se novi trendi hitro širili tudi med slovensko mladino. Ob glasbi se je oblikoval tudi prepoznaven modni slog: oprijete ali zvončaste hlače, kavbojke, puliji, pisani suknjiči, kratka krila in daljši lasje so postali zaščitni znak tistih, ki so želeli izstopati. Loterija in druge igre na srečo so ljudem pomenile upanje na boljše življenje, zato so z veseljem kupovali srečke, ki so jim prinašale priložnost za lepšo prihodnost.
November se je začel mirno in spoštljivo. Prvi november, dan spomina na mrtve, je bil pomemben družinski praznik. Družine so tako kot danes obiskovale pokopališča, urejale grobove, prižigale sveče in se spominjale svojih bližnjih. Tradicijo martinovanja ohranjamo še danes, ko se ob mladem vinu, dobri hrani in glasbi zberemo v prijetni družbi. Praznika sta ostala, spremenil pa se je način praznovanja. Toda november je imel v socializmu še en, danes skoraj pozabljen obraz – 29. november, dan republike, je bil v nekdanji Jugoslaviji eden največjih državnih praznikov. Dan republike je spominjal na 2. zasedanje Avnoja v Jajcu leta 1943, praznovali pa smo ga dva dni. Ob tej priložnosti so na javnih stavbah, šolah in podjetjih visele zastave, pripravljali so proslave, kulturne prireditve in druženja. Radio in televizija sta predvajala slavnostne govore, partizanske pesmi in kultne vojne filme, kot so Ne joči, Peter, Dolina miru, Na svoji zemlji, Bitka na Neretvi, Sutjeska, Valter brani Sarajevo … Ob največjem državnem prazniku so prvošolčki slovesno prisegli in postali pionirji. Dobili so modro kapico in rdečo ruto, kar je bil za vsakega otroka izjemen dogodek.
Na podeželju so praznik pogosto izkoristili za koline, ki niso bile le pomembno opravilo in hrana, temveč tudi priložnost za druženje in skupno praznovanje. Na vasi so večino hrane pridelali kar sami, pri delu pa so jim pogosto pomagali sorodniki in sosedje. Meščani so živila večinoma kupovali v trgovinah, mesnicah in na tržnicah ali pa jih dobivali pri sorodnikih na podeželju. Med tednom je bila prehrana preprosta, ob nedeljah in praznikih pa je bila miza bogatejša in na njej je bilo pogosteje tudi meso. Kljub pomanjkanju v trgovinah, pogostim redukcijam elektrike in slabemu vremenu ljudem ni zmanjkalo volje za druženje in veselje.
