Filmarji skušajo na platnu s priredbami njenega življenja še vedno oživiti veliko Marilyn Monroe, pri čemer naveličan del javnosti že vzdihuje: »Pustite to žensko že enkrat počivati v miru.« Svojčas jo je Hollywood, ki so ga obvladovali izključno moški, zreduciral na »neumno bjondo«, na seks simbol. A Marilyn je imela doma veliko osebno knjižnico z več kot štiristo knjigami, od Tolstoja in Dostojevskega do Joycea. Marilyn je bila menda strastna bralka. Celo strokovnjaki so veliko kasneje po njeni smrti zbirko vzeli pod drobnogled in ugotovili, da se je igralka posvečala znanim klasikam, resnemu, tudi intelektualnemu in filozofskemu čtivu ter najnovejšim dognanjem o psihologiji človeka. Kljub temu, da so ji nekateri zlobni jeziki očitali, da v resnici za igro nima talenta, je bila Marilyn Monroe zelo talentirana igralka. Postavlja se vprašanje, kako bi si jo zapomnili, če bi v nabiralnik dobivala zahtevnejše scenarije, ne le tistih, v katerih so bili njeni liki precej plehki in preveč seksualni.
Z nosom v knjigah
Med njeno kariero je bilo posnetih okoli sto fotografij, na katerih ima igralka v rokah knjigo, največkrat se je to zgodilo v odmorih med snemanji. V svojih pismih je večkrat izrazila zanimanje za poezijo Williama Butlerja Yeatsa in Thomasa Manna. Zlasti je javnost prevzela fotografija, na kateri Marilyn bere roman Ulikses, ki ga je napisal James Joyce. Fotografijo je posnela legendarna fotografinja Eve Arnold. Takrat se je celo šušljalo, da je bil prizor zaigran in neavtentičen, a kot je znano, je Arnoldova to ostro zanikala. »Marilyn je bila na obisku pri pesniku Normanu Rostenu,« je nekoč povedala in dodala: »Če se prav spomnim – to je bilo vendarle pred tridesetimi leti – sem jo vprašala, kaj je brala, medtem ko je čakala, da pridem. Poskušala sem namreč dobiti idejo, kako preživlja svoj prosti čas. Povedala mi je, da v svojem avtu hrani knjigo Ulikses in da jo bere že nekaj časa. Rekla je, da obožuje zven te knjige, zato si jo bere na glas, da bi se čim bolj približala njenemu smislu, a da je precej zahtevna. Ni je mogla prebrati v enem kosu.« Tisti, ki študirajo Joycea, tudi sicer priporočajo, naj se Ulikses bere počasi, s pavzami med poglavji.
Arnoldova in Monroejeva sta se takrat na svoji poti ustavili na nekem otroškem igrišču, da bi posneli nekaj fotografij. Marilyn je vzela knjigo in začela brati, medtem ko se je Eve ukvarjala s fotoaparatom. »Seveda sem jo fotografirala,« se je še spominjala.
Nekatere še dandanes preseneča stališče, da je lepotica lahko inteligentna. Monroejeva se je vso svojo kariero borila za to, da bi jo jemali resno. Bila je tenkočutno in skrivnostno bitje z veliko ljubezni do knjig.
