Pozabljena slovenska slikarka, ki so jo imeli za moškega

Zaradi umetniškega imena slikarke Fredy Koschitz so po besedah kustosinje Andreje Borin iz Umetnostne galerije Maribor (UMG) za ustvarjalko nekaj časa napačno sklepali, da gre za moškega. Poleg tega, kot je še dodala sogovornica, se v UMG z nemško orientiranimi avtorji do nedavnega niso posebej ukvarjali. Oboje je bil razlog, da je delo Fredy Koschitz ostalo nepoznano – dokler niso pred šestimi leti v avstrijski galeriji Neue Galerie Graz pripravljali razstave o umetnicah na Štajerskem v obdobju med letoma 1850 in 1950. Na seznamu umetnic je bila tudi Fredy Koschitz. Ker v UMG hranijo dve umetničini sliki, je to Borinovo spodbudilo k raziskovanju in z nekaj sreče ji je uspelo navezati tudi stik s sorodniki umetnice.

Slovenski likovniki

Skrivnostna dediščina otroštva ustvarila čutečega predstavnika fantastične umetnosti

Fredy Koschitz se je kot Friederike Malec rodila v umetniško družino v Ljubljani leta 1914. Amaterski slikar je bil že njen dedek Karl Kastl, njena teta Elza Kastl Obereigner, sicer tudi slikarka in miniaturistka, pa je bila prva šolana slovenska kiparka. Dela spregledane in pozabljene kiparke so bila v sodobnosti predstavljena leta 2018 in 2019 na razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana. Kiparka je bila tudi leto dni mlajša sestrična Elisabeth Charlotte Obereigner, kasneje poročena Hribar.

Fredy Koschitz, Ženski akt, okrog leta 1943, olje na platnu, Umetnostna galerija Maribor / Foto: Damjan Švarc

V likovni svet je zgodaj vstopila tudi Fredy Koschitz, ki je že v gimnaziji obiskovala večerno umetniško šolo Probuda, kjer je pri Henriki Šantel obiskovala tečaj slikanja. Študij slikarstva je nadaljevala leta 1936 v Münchnu na Akademiji upodabljajočih umetnosti, kamor se je vpisala kot Fredy Malec. Za umetnico to ni bil edini stik s tujino, po končanem študiju je namreč zimo leta 1938 preživela na Siciliji in nato študijsko nekaj časa bivala v Firencah.

Razstavljanje pod okriljem nemško orientiranega združenja

Po poroki z novinarjem Ottom Koschitzem, s katerim sta imela tri hčere, se je leta 1941 preselila v Maribor in tam živela skoraj do konca druge svetovne vojne. V tem času je veliko ustvarjala in tudi razstavljala, večinoma na skupinskih razstavah pod okriljem mariborske podružnice Združenja štajerskih umetnikov ljubiteljev umetnosti, kar je bilo združenje nemško orientiranih umetnikov. »V času nemške okupacije je bila to edina kulturna organizacija, ki je omogočala likovno razstavljanje in je bila tesno povezana z nacistično stranko,« je pojasnila Andreja Borin ter dodala, da »ni jasno, ali je bila slikarka tudi osebno naklonjena nacizmu«.

Predana umetnica in samostojna ženska

Kustosinja Andreja Borin, ki je pred tremi leti v UMG pripravila razstavo Fredy Koschitz in družinske vezi, letos pa bo v zborniku Maribor – mesto in ljudje izšel njen strokovni prispevek o slikarkinem življenju in delu, meni, da je bila Fredy Koschitz zelo predana umetnosti, po naravi pa realna, vztrajna in samostojna ženska. »Še v pozni starosti je recimo opravljala restavratorska dela ali potovala na drug konec sveta, da je obiskala katero od hčera.«

Fredy Koschitz, Dravski most v popravilu, okrog leta 1942, olje na platnu, Umetnostna galerija Maribor Foto: Damjan Švarc

Nekaj mesecev pred koncem vojne je s hčerkami prebegnila v Avstrijo. Slikarstvo je morala opustiti, za preživetje pa je začela iz lesa rezbariti majhne predmete, kot so nabožne podobe, šahovske figure, punčke, jaslice, lesene škatle in druga dela po naročilu. »Po pričevanju najstarejše hčere,« je dodala Borinova, »je pogosto ponavljala, da je hvaležna umetnosti, da ji ni bilo treba pospravljati in čistiti po hišah.« Ukvarjala se je tudi s poslikavo kmečkega pohištva, kasneje pa predvsem z restavriranjem in poslikavo kapelic.

Slovenski likovniki

Zaradi komunističnega časopisa na šoli klicali policijo, zato je iz Ljubljane zbežal v Trst

Umirjeni modernizem

Umetničinih slik ni veliko ohranjenih. V javnih zbirkah v Mariboru, Gradcu in Leobnu hranijo skupno šest njenih slik, kakšna je morda še v zasebni lasti. Sicer pa je raziskovalka življenja in dela Fredy Koschitz poudarila, da je v slikarkinem delu mogoče slediti umirjenemu modernizmu s francoskimi vzori. Kar niti ni čudno, saj je v Münchnu študirala »v razredu profesorja Juliusa Hessa, ki je bil naklonjen modernizmu in je občudoval delo Paula Cézanna«. Med izstopajočimi odlikami umetničinega slikarstva je kustosinja navedla harmonično uglašene barve, občutek za kompozicijo in volumen ter precizno tehniko slikanja, ki ohranja »konstrukcijo« predmeta.

Fredy Koschitz, Po sončnem zahodu, okrog leta 1940, olje na platnu, Neue Galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Avstrija / Foto: UMJ/N. Lackner

Kot je zaključila kustosinja, pa se je pri raziskovanju Fredy Koschitz srečala z dvema širšima družbenima temama. Prva je povezana s položajem umetnic na začetku 20. stoletja, ko so si ženske začele šele utirati pot na likovno prizorišče. Druga se dotika razstav nemško usmerjenih umetnikov v času nemške okupacije v Mariboru. Obe temi sta bili dolgo na obrobju strokovnega zanimanja, kar se je začelo spreminjati v tem tisočletju.