Popularnost pretočnih platform, kot so Netflix, Hulu, Disney+, HBO Max, Apple TV+, so odnesle primat črni škatli, pred katero je nekoč posedala vsa družina. Sprva je bilo gledanje televizije bolj družabni ritual, kot je danes, ko se ob vse večjem in vse ožjem ekranu navade gledalcev pomembno spreminjajo. Ker televizijski programi danes zelo težko konkurirajo tako obsežni in raznovrstni ponudbi pretočnih platform, na katerih najdemo praktično vse, je nekaj klikov na daljincu dovolj, da vidimo, kako vsebinsko osiromašena je danes klasična televizija. Pravzaprav moraš imeti veliko srečo, da odkriješ kak zares dober in ne že tisočkrat prežvečen film (pozor, prihajajo prazniki, vsi vemo, kaj to pomeni). Pomanjkanje domišljije na slovenskih televizijah se zadnje čase kaže tudi v nenadni eksploziji kviz oddaj, ki v večini delujejo po enaki šabloni.
Neproblematičen format
Oddaje, ki temeljijo na znanju, obstajajo skoraj od samega začetka televizijske dobe. Na območju nekdanje Jugoslavije je leta 1980 zaživela Kviskoteka, ena prvih velikih uspešnic v naši regiji. Od takrat se kvizi ciklično vračajo, danes pa, tako se zdi, jih imamo več kot kadar koli prej – kar seveda ne pomeni nujno, da so zato kaj bolj izvirni.
Kviz je varen, nevtralen in neproblematičen format. Je tudi precej cenejši v primerjavi z resničnostnimi šovi, saj zahteva samo en studio, manjšo produkcijo, voditelja in goste. Ker se program ne ustvarja več za izumirajočo vrsto klasičnih televizijskih gledalcev, kar je seveda s finančnega vidika povsem razumljivo, so kviz oddaje »varna naložba«, ki pripomore k izravnavi računovodske bilance. Ti kvizi imajo vsi zelo podobno strukturo: nekaj vprašanj, napeta glasba, voditeljevo razkritje odgovorov, reklame; zato niti ni toliko stvar okusa, pri kateri slovenski kviz oddaji pristane vedoželjni gledalec.
Opletanje s suspenzom
Čeprav kviz oddaje, ki nastajajo kot po tekočem traku, vodijo v monotonost, ki zmanjšuje vrednost žanra kviza kot takega, ne gre zanemariti, da imajo domače kviz oddaje solidno gledanost, zato se jih pač ne splača kar tako ukiniti (saj ne, da bi imeli televizijski gledalci veliko izbire). Ker pretočne platforme ponujajo dražje in produkcijsko zahtevnejše vsebine, televizije pogosto posežejo po kvizih kot strategiji po tem, da obdržijo gledalce.
Nedavno je ena bolj gledanih na Pop TV postala oddaja Na lovu, ki jo vodi Peter Poles. Ta sama po sebi ne ponuja nič zares novega, razen tega, da se poskuša še malo bolj igrati s suspenzom. Zanimivo pa je, da prav format Na lovu razkriva paradoks kviz manije: oddaja želi biti napeta, dramatična in »velika«, a prav ta potreba po šovu kaže, da spektakel sam po sebi ne nadgrajuje znanja, vsebine ali izvirnosti.
