Iz ekološko pridelanega grozdja, ki raste na 22 hektarjih vinogradov, razpršenih po gričih Goriških brd, v okviru blagovne znamke Marjan Simčič domaine nastajajo vina, ki že leta navdušujejo svetovne vinske kritike in pivce, pred tednom pa je po več družbeno-medijskih platformah zakrožila novica, da naj bi za 25 milijonov prodali posestvo, vinsko hišo in blagovno znamko, kupec pa naj bi bil predsednik Srbije Aleksandar Vučić.
Je Marjan Simčič domaine torej res v rokah srbskega predsednika?
Ne, nikakor ne. Lahko rečem, da sem kolateralna žrtev medijskih napadov na Vučića. Zanj so pisali, da je lastnik že ne vem koliko vinskih kleti in hektarjev vinogradov, v zadnjem primeru pa je šlo za zlepljenko, ki nima nobene zveze z realnostjo. Mene ni nihče poklical, da bi to preveril, in če bi me, bi povedal, da je to čista izmišljotina. So pa res veliko zvonili telefoni, veliko poslovnih partnerjev, gostincev in prijateljev me je klicalo, ali sem res prodal. Z Vučićem se poznava že dvajset let, še iz časov, ko s politiko ni imel nič, ampak nikdar ni bilo med nama prav nobenih takšnih pogovorov. Tudi v Srbiji sem na trgu prisoten že več kot dvajset let in moji distributerji tam nimajo prav nobene zveze s politiko. Sva pa s predsednikom govorila po telefonu, potem ko je ta stvar zakrožila po spletu, posvetoval sem se tudi s svojim odvetnikom, ampak če bi šel zdaj v tožbo zaradi klevet, bi iz tega v Srbiji prišlo do še več medijske pozornosti. Tega pa ne potrebujem. Če pa bi kdo to izmišljotino v Sloveniji povzel in objavil, bi zagotovo vložil tožbo.
Pa je že kdaj prišla kakšna ponudba, da bi prodali vašo klet, vinograde in blagovno znamko?
Je. Pred leti je prišla ponudba borznoposredniške hiše, ki je poizvedovala za neke tujce. Vem pa, da so takrat dobili ponudbe tudi drugi vinarji.
Ampak ponudbe bodo verjetno še prihajale, glede na to, da Brda veljajo za najbolj prepoznavno slovensko vinsko regijo.
Verjetno. Ampak trenutno se prodajajo kleti povsod po svetu. V Bordeauxu, Toskani, Furlaniji … razmere na vinskem trgu niso prav nič rožnate, zato je na prodaj marsikaj. Ampak sam trenutno o prodaji še ne razmišljam. Imam sina Leonarda, ki bo prevzel posel, če ga bo hotel, sam sem še v formi, tako da bom verjetno še vrsto let prisoten na trgu.
V Brdih prihaja do menjave generacij. Če so vaši očetje začeli s pridelavo vin kot zasebniki, vaša generacija pa ustanavljati prve zasebne blagovne znamke in je Brda postavila na svetovni vinski zemljevid, kaj čaka generacijo, ki prihaja?
Ko pride do menjave generacij, se lahko začnejo stvari tudi lomiti. Če pogledamo celotno Slovenijo, je tako, da je naša generacija tam konec osemdesetih začela ustanavljati blagovne znamke in danes je od tega tam nekje štirideset let. Zagotovo se bo marsikje zgodilo, da se nasledniki ne bodo več hoteli ukvarjati s tem garaškim poslom, tako da bodo kakšne vinske hiše tudi prodali ali pa bodo šle v različna partnerstva. To so teme, o katerih se že pogovarjamo. Ampak to je na neki način logično. Generacija, ki prihaja, nima tako velike nuje po preživetju, kot so jo imele generacije prej, vključno z našo, ko smo se morali krčevito boriti, da smo prodajali vino in vzdrževali vinograde in kleti. Danes se je marsikateri vinar znašel pred težavo, kako prodati svoje vino, kar pa se konec koncev dogaja tudi v drugih panogah, ne samo v kmetijstvu in vinarstvu.
Glede na to, da ste eden najbolj prepoznavnih slovenskih vinarjev v tujini, v kolikšni meri je slovenski trg sploh še pomemben za vas?
Seveda je domač trg pomemben, čeprav predstavlja kakšnih dvajset odstotkov prodaje. Se pa nočem drenjati na njem, zato tudi na primer ne pridelujem penin. Pridelujem klasična vina višjega cenovnega razreda, zato potrebujem tržišča, kot so New York, Milano, Pariz … pa čeprav je tam prisotnih veliko vinarjev z vsega sveta. Ampak zaenkrat smo še zelo konkurenčni. Imamo pivce, ki znajo ceniti kakovost naših vin.
Kateri so sploh danes glavni vinski trgi, glede na to, da se vina proda manj kot nekoč? Nekoč so vsi dirjali v Azijo in ZDA, potem je prodaja v Aziji močno padla.
Nikoli se nisem orientiral na eno samo tržišče. Tudi ko so bili v ZDA najboljši časi za prodajo, nisem hotel tja izvažati večjih količin vina, ker če si preveč odvisen samo od enega partnerja, ti lahko začne narekovati cene. Tudi v Italijo, pa bi lahko včasih veliko več prodal, nisem izvažal več, kot sem imel namen. Trenutno smo z našimi vini prisotni v kakšnih štiridesetih državah, od Japonske, Kitajske, Avstralije, Južne Amerike, Mehike, Brazilije do številnih evropskih držav. Tudi v kakšne bolj eksotične države, kot so na primer Maldivi ali Bahami, se pošlje kakšna paleta ali dve naših vin. Naš ključni koncept prodaje je razpršenost in prodaja na lokacijah. Najbolj sem ponosen prav na to, da so naša vina prisotna na nekaterih najbolj atraktivnih lokacijah po svetu in v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, kjer lahko konkurirajo le najboljše vinske blagovne znamke. To je zame največja potrditev kakovosti. Zato smo tudi prisotni na dogodkih, ki jih organizirajo naši poslovni partnerji po vsem svetu, v ZDA na primer gremo enkrat ali dvakrat na leto, vsa prodaja pa poteka izključno prek rezervacij.
Kako pa določite, koliko vina bo šlo v katero državo?
Glede na letno količino pridelanega nekaj odstotkov vina obdržimo za lastno prodajo, nekaj za slovenskega distributerja, vse drugo pa gre v svet. Zato so meseci, ko vina v kleti sploh nimamo za prodajo, ker je vse pri distributerjih, ali pa imamo doma vino, ki je že rezervirano. Se pa mora vsak obvezati, da bo naročeno tudi prevzel in plačal. Sicer naslednje leto vina ne more kupiti. Ker se je dogajalo, da je nekdo rekel, da bo vino vzel, pa ga potem ni, drugi bi ga pa vzeli, pa smo jim morali reči, da vina nimamo več.
Koliko slovenskih vinarjev pa prodaja vino na tak način?
Zelo malo.
Pa se plačuje vnaprej?
Ne. Tisti naši redni kupci, s katerimi delamo že leta, imajo odlog plačila, drugače pa se plača, ko gre vino na pot.
Pred leti ste vse vinograde začeli obdelovati na ekološki način. Je to pomembno tudi s stališča prodaje?
Če imaš v segmentu »fine wine« ekološki certifikat, ga potrošniki vse bolj cenijo kot znak pristne skrbi za okolje in zdravje ter transparentnosti. A sam po sebi še ne zagotavlja uspeha. Ekološko pridelano grozdje ni avtomatsko sinonim za vrhunsko kakovost, saj mora biti vino predvsem izjemno po okusu, strukturi in kompleksnosti. Certifikat je torej močan plus, a nikakor ne opravičilo za kompromise v kvaliteti. Druga pomembna stvar pa je, da se prilagajaš trgu. Danes gre vse bolj v smer lahkih vin, z manj alkohola. Kar pa ne pomeni, da ne gre za velika vina. Prav to je namreč moj novi slog vin v najpreciznejši obliki. Ne samo bogat in globok, ampak živ, dihajoč in dinamičen – vino, ki se počuti, kot da terroir sam neposredno govori v kozarcu. Tudi pri rdečih vinih trg zahteva manj lesa, manj alkohola, več sadnih not. Kar pomeni, da če je grozdje ekološko, to lažje dosežeš.
Kako pa sploh vidite Slovenijo na svetovnem vinskem trgu?
Smo butična država, ampak smo zanimivi, ker imamo na majhnem območju več različnih mikroklimatskih pogojev in pestro geološko sestavo tal. Imamo tudi tradicijo, kar je pomembno. Hrvaška na primer ni imela tako močne tradicije kot mi. Da ne govorimo o Češki, Slovaški ali Srbiji, torej državah, kjer se vinogradništvo intenzivno širi. Je pa res, da smo imeli v času Avstro-Ogrske trikrat več vinogradov kot danes.
Se pa vinogradi po Sloveniji še vedno precej hitro krčijo, pri čemer so Brda izjema.
To je res. Ampak v Brdih imamo tudi veliko število zadružnih vinogradnikov, ki živijo od penzije ali so v službah in obdelujejo vinograde, na katere so emocionalno vezani. Ko te generacije ne bo več, je vprašanje, kaj se bo zgodilo. Brda kot krajina pa, če ne bodo imela lepih urejenih vinogradov, v turističnem smislu ne bodo več zanimiva. Saj imamo tudi oljke in nekaj sadja, ampak vinogradništvo, vinarstvo je vseeno ključna ekonomija. Turistično destinacijo Goriških brd smo naredili vinarji. Mi z vsako prodano steklenico reklamirano zraven še destinacijo, česar pa na STO očitno še niso prepoznali, saj kakšne strategije vinskega turizma sploh nimamo.
So pa veliko vložili v Michelinov vodnik.
To je seveda super. Ampak zanima me, ali bodo podprli tudi Michelinov vinski vodnik, ki prihaja in v okviru katerega bodo ocenjevali vinske kleti. Več let že govorim, da bi morala država narediti tudi nekaj za promocijo slovenskih vin, seveda v sodelovanju z vinarji, ki bi sodelovali tudi pri financiranju te promocije. Ampak saj ni samo denar, za to je treba dobiti tudi strokovnjake. To resne vinske regije imajo.
