Mama dveh otrok se je poročila s svojo mačko v nenavadnem poskusu, da bi preprečila najemodajalcem, da bi jo prisilili oddati ljubljeno žival. Deborah Hodge pravi, da je morala v preteklosti zaradi prepovedi hišnih ljubljenčkov že trikrat oddati svoje živali. V strahu, da bi izgubila tudi mačko Indio, se je zato odločila za simbolično poroko s svojo kosmato prijateljico.
Samska mama se je z mačko poročila na civilni slovesnosti, ki jo je vodil njen zakonito posvečeni prijatelj. Deborah je nosila smoking, petletna mačka India pa je bila za to priložnost ogrnjena v zlato tkanino. Slovesnost je potekala v parku na jugovzhodu Londona, kjer so Indiino »zaobljubo« spremljali prijatelji – ob občasnem mijavkanju.
Deborah, ki izvira iz Boltona, zdaj pa živi v Londonu, upa, da je s poroko prihodnjim najemodajalcem jasno pokazala, kako pomembno je, da z živaljo ostaneta skupaj. »Ničesar nisem imela izgubiti, lahko pa veliko pridobim, zato sem se poročila s svojo mačko. Prisegla sem, da naju z Indio nihče ne bo nikoli ločil,« je povedala.
Mačka kot družinska članica
Deborah pravi, da je India zanjo takoj za njenima otrokoma najpomembnejše bitje v življenju. »Z njo prihajava v paketu. Ne moreva biti ločeni pod nobenimi pogoji. Raje bi živela na ulici, kot da bi bila brez nje,« dodaja.
V preteklosti je bila že prisiljena oddati dva haskija, Siri in Starshine, ko ji je najemodajalec zagrozil z izselitvijo. Kasneje je morala zapustiti tudi mačka Jamala, kar jo je povsem strlo. Po dolgotrajnih prošnjah ji je njen trenutni najemodajalec vendarle dovolil imeti mačko in leta 2017 se je družini pridružila črno-bela India.
Leta 2020 je Indio zbil avto in izgubila je eno nogo. Od takrat jo Deborah pogosto nosi na rami ali v naročju, tudi na sprehodih. Marca letos je Deborah izgubila službo življenjske svetovalke in zdaj jo skrbi, da ne bo mogla poravnati najemnine. V strahu pred novo selitvijo se je odločila za poroko – kot simbol, da sta z Indio nerazdružljivi. »Prijatelji mislijo, da sem popolnoma nora, otroci pa, da je mama izgubila kompas,« se smeji Deborah. »A kot sem prisegla: v dobrem in slabem, dokler naju smrt ne loči – in to sem mislila resno.«
