Če bi osemletni Kevin McCallister, sloviti lik iz še bolj slovitega (božičnega) filma, danes ostal sam doma na naslovu 671 Lincoln Avenue, bi se verjetno počutil bolj izgubljenega zaradi notranje opreme kot zaradi odsotnosti svoje družine. Rdeča opečnata fasada, ki se dviga za vrati iz kovanega železa v tem premožnem predmestju Chicaga, ostaja nespremenjen spomenik ameriški pop kulturi. Toda onkraj vhodnih vrat je hiša, ki je leta 1990 definirala toplino božičnega kaosa, doživela popolno preobrazbo.
Topli odtenki rdeče in zelene, ki so ustvarjali nepozabno praznično vzdušje, so izginili. Nadomestila jih je hladna preračunljiva belina sodobnega nepremičninskega trga.
To ni več dom, kjer bi vsiljivim roparjem zdrsnilo na igračah ali bi se opekli na vročih kljukah. To je nepremičnina, vredna več kot pet milijonov dolarjev, prenovljena v letu 2018 in prodana v začetku leta 2025, zdaj pa služi kot sterilno platno za življenje v visoki družbi. Prenova, ki jo je vodila skupina Dawn McKenna Group, je ohranila nekatere strukturne elemente, toda duša hiše je bila temeljito posodobljena.
Od kaosa do instagrama
Najbolj šokantna sprememba za puriste filma Sam doma (Home Alone) je verjetno kuhinja. V filmu je bila to utesnjena temna soba s ploščicami in tapetami, kjer se je družina gnetla ob pici. Danes je to odprt prostor, obsijan s svetlobo, ki se ponaša z dvema ogromnima kuhinjskima otokoma in snežno belim pohištvom. Stene so porušene, prostori pa tečejo drug v drugega v slogu, ki ga narekujejo sodobni trendi odprtega tlorisa.
»Prenova odraža današnji sodobni slog,« se glasi suhoparen opis nepremičninskega oglasa. V prevodu to pomeni, da je hiša izgubila svojo edinstveno osebnost v zameno za prodajno privlačnost. Znamenito stopnišče – tisto, po katerem se je Kevin spustil s sanmi – je sicer ohranjeno v svoji obliki, toda preproge so zamenjali, les je zloščen do perfekcije, stene okoli njega pa so bele in sive. Ni več cvetličnih tapet, ki so se vtisnile v spomin celi generaciji ljubiteljev filma.
Klet brez strahu
Morda najbolj zgovoren simbol te gentrifikacije spomina pa je klet. V filmu je bila to temna strašljiva luknja z rjovečo pečjo, ki je preganjala Kevina v nočnih morah. Danes? Klet je popolnoma preurejena v zabaviščno središče, ki vključuje profesionalno košarkarsko igrišče s črto za tri točke in domači kino.
To je preobrazba, ki govori o širšem trendu v ameriških predmestjih. Hiše niso več prostori za kopičenje spominov in navlake, temveč so statusni simboli, oblikovani za maksimalno funkcionalnost in minimalno vizualno motnjo. Ironično je, da je hiša, ki je zaslovela ravno zaradi svoje natrpane domače nepopolnosti, zdaj postala definicija minimalistične popolnosti.
Cena nostalgije
Kljub temu da notranjost ni več prepoznavna, hiša na Lincoln Avenue ostaja turistična atrakcija. Ljudje se še vedno ustavljajo pred ograjo, da bi fotografirali zunanjost, ki je – na srečo – zaščitena in ostaja zvesta svoji georgijanski arhitekturi iz leta 1920.
Toda za tistega, ki stopi noter, je iluzija razblinjena. McCallisterjevih ni več. Ni več pasti za roparje, ni več barv. Ostala je samo še ena luksuzna nepremičnina, ki čaka na nove lastnike, ti pa verjetno ne bodo nikoli razumeli, zakaj milijoni ljudi po svetu ob pogledu na njihovo stopnišče začutijo neustavljivo željo po tem, da bi zakričali: »Kevin!«
