Nekaj časa je delal v Daimlerjevi tovarni avtomobilov v mestecu južno od Dunaja. Takrat ni vedel, da so na Dunaju istočasno živeli tudi štirje moški, ki bodo kasneje skupaj z njim močno spremenili svet.
To so bili Hitler, Stalin, Trocki in Freud. Stalin in Trocki sta bila na begu, Sigmund Freud pa je bil že uveljavljen znanstvenik. V istem mestu je živel tudi 24-letnik iz severozahodne Avstrije, neznani slikar, ki je prebival v poceni prenočišču – Adolf Hitler.
Josip Broz je bil leta 1913 vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, kjer je končal podčastniško šolanje. Kot narednik je leta 1914 odšel v vojno proti Srbiji. V začetku leta 1915 je bil premeščen na rusko fronto, kjer so ga Rusi aprila 1915 hudo ranili in ujeli. Poslan je bil v taborišče za vojne ujetnike, kjer se je seznanil z boljševiško propagando. Po oktobrski revoluciji se je v Omsku v Sibiriji pridružil Internacionalni rdeči gardi, po protiofenzivi belogardistov pobegnil v Kirgizijo (današnji Kirgizistan), nato pa se je vrnil v Omsk, kjer se je poročil z Rusinjo in se pridružil južnoslovanskemu delu boljševiške stranke. Oktobra 1920 se je vrnil v rodno Hrvaško, ki je bila takrat del novoustanovljene Kraljevine SHS, in se pridružil Komunistični partiji Jugoslavije.
Do leta 1927 je bil lokalni partijski funkcionar ter organizator sindikatov na Hrvaškem in v Srbiji in tako pritegnil pozornost Moskve. Aprila 1928 je bil imenovan na položaj političnega sekretarja zagrebškega odbora.
Da bi zlomila vpliv KPJ, je vlada aretirala večino partijskega kadra. Kljub tem udarcem si je KPJ do Brozovega izpustitve iz zapora marca 1934 počasi opomogla pod vodstvom Milana Gorkića. Gorkić je Broza povabil na sedež KPJ na Dunaju, kjer je prevzel psevdonim Tito, enega od mnogih, ki jih je uporabljal. Od februarja 1935 do oktobra 1936 je bil Tito v Sovjetski zvezi, kjer je delal v aparatu Kominterne.
Po čistki v KPJ postavil svoje ljudi
Stalinove čistke so opustošile vodstvo KPJ in terjale življenja Gorkića ter večine drugih najvišjih funkcionarjev. Tito je izkoristil represijo, verjetno v njej tudi sodeloval ter si pridobil mandat Kominterne za dopolnitev vodstvenega sveta KPJ s svojimi poročniki – Edvardom Kardeljem, Aleksandrom Rankovićem, Milovanom Đilasom in Ivom Lolo Ribarjem.
Bil je izbranec Kominterne za novega generalnega sekretarja KPJ, položaj, ki ga je formalno zasedel leta 1939. Oktobra 1940 je Tito zasnoval levičarsko strategijo KPJ, ki je stranko usmerila v oboroženo vstajo in federalistično rešitev jugoslovanskega vprašanja. Takrat je imela KPJ okoli 7000 članov.
V boju s fašisti si je pridobil naklonjenost Zahoda
Ko sta Nemčija in Italija aprila 1941 okupirali in si razdelili Jugoslavijo, je KPJ ostala edina organizirana politična skupina za boj proti okupatorjem.
Leta 1943 so ga zahodni zavezniki priznali za voditelja jugoslovanskega odpora.
Brutalno maščevanje po koncu vojne
Do končne osvoboditve maja 1945 so komunisti prevzeli nadzor nad celotno Jugoslavijo in se maščevali okupatorjevim sodelavcem. Med vojno je v Jugoslaviji umrlo okoli milijon ljudi, od tega okoli 500.000 Srbov, okoli 200.000 Hrvatov, okoli 100.000 Muslimanov ali Bošnjakov, preostale žrtve pa so bili Slovenci, Judje, Romi, Makedonci in drugi. V obdobju neposredno pred koncem vojne in po njem pa naj bi bilo pobitih še več kot 50.000 ljudi.
Politične čistke in razkol s Stalinom
Novembra 1945 je bila razglašena nova ustava FLRJ Jugoslavije. Titovo vodenje države je začelo jeziti oblasti v Moskvi, zlasti njegova zunanja politika, ki ni sledila Stalinovi.
Spomladi 1948 je Stalin sprožil vrsto potez za odstranitev jugoslovanskega vodstva, a je Tito obdržal nadzor nad KPJ, jugoslovansko vojsko in tajno policijo. Stalin se je nato odločil za javno obsodbo Tita, gospodarski bojkot in občasne oborožene provokacije. Jugoslavija je bila odrezana od Sovjetske zveze in njenih vzhodnoevropskih satelitov ter se je nenehno približevala Zahodu.
Gibanje neuvrščenih
Po spremembah v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti leta 1953 se je Tito soočil z izbiro: ali nadaljevati zahodno usmeritev ali opustiti enostrankarsko diktaturo. Stalinov odhod je zmanjšal pritiske za večjo integracijo z Zahodom, Tito pa je spoznal, da sta njegova notranja in zunanja politika enako oddaljeni od obeh blokov. Ko je iskal somišljenike drugje, jih je našel v voditeljih držav v razvoju. Pogajanja z Egiptom in Indijo junija 1956 so privedla do tesnejšega sodelovanja med državami, ki niso bile vključene v konflikt Vzhod-Zahod. Razvili so koncept aktivne neuvrščenosti – torej spodbujanje alternative blokovski politiki namesto zgolj nevtralnosti. Prvo srečanje neuvrščenih držav je pod Titovim pokroviteljstvom potekalo leta 1961 v Beogradu. Gibanje se je nadaljevalo tudi kasneje, vendar je Tito sčasoma vse bolj izgubljal vpliv.
Delavsko samoupravljanje in čistke znotraj komunistične elite
Razkol s Sovjetsko zvezo je navdihnil tudi iskanje novega modela socializma v Jugoslaviji. Na tem področju se je Tito zanašal na ideološke formulacije svojih poročnikov, zlasti Edvarda Kardelja. Vendar je podprl zamisel delavskega samoupravljanja, utelešenega v oblikovanju prvih delavskih svetov leta 1950.
Ker se je oblast nenehno prenašala iz federacije na republike, so konservativne centralistične sile ustvarile razkol znotraj komunistične elite.
Zaradi šale o Titu na Goli otok
Titovi nasprotniki so bili pogosto odstranjeni iz javnega življenja, politični nasprotniki pa so končali tudi na Golem otoku. Ena od njih je bila 22-letna novinarka Žena Lebl, ki je bila zaradi šale obsojena na dve leti in pol zapora. Eden redkih tekstov o njej je leta 2013 objavila srbska Politika, časopis, v katerem je delala, dokler je niso aretirali. "Kolega ji je nekoč povedal šalo, kako je Jugoslavija zmagala na mednarodnem tekmovanju v cvetju, ker je vzgojila 100-kilogramsko belo vijolico, s čimer je namigoval na pesem 'druže Tito, ljubičice bela, tebe voli omladina cela' (Tovariš Tito, vijolica bela, rada te ima mladina cela). Ker je šalo prenesla v uredništvu, sta po Ženo Lebl prišla dva udbaša, ker je, kot sta rekla, govorila proti Titu in ni prijavila narodnega sovražnika, od katerega je slišala sporno šalo.''
"Tito je tipičen proizvod časa, v katerem so vladali ekstremi"
Nemška zgodovinarka Marie-Janine Calic je o Titu napisala okoli 400 strani dolgo biografijo.
Bil je "tipičen proizvod časa, v katerem so vladali ekstremi, pri katerih oblikovanju je sodeloval. Tudi v svojih najbolj liberalnih fazah ni bil demokrat v zahodnem smislu. Po koncu druge svetovne vojne je svojim partizanom dovolil, da so se okrutno maščevali tudi nedolžnim. Nesporno pa je, da je po Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo aprila 1941 zgradil partizansko vojsko, ki jo je vodil do zmage proti nasprotniku, ki se je zdel skoraj nepremagljiv. Bil je edini vrhovni poveljnik protihitlerjevske koalicije, ki je ves čas spopadov vztrajal na vojnem območju," ugotavlja Calic.
