Razen tega namernega »spodrsljaja« pa je nefejkanje orgazmov morda ena redkih stvari, kjer sem že od mladosti zvesta sebi. Priložnosti, da bi se v tem »izučila«, je bilo seveda ogromno. Resnici na ljubo jih je bilo več kot tistih, kjer je bil seks čista poezija realnosti. Tina (čas je, da moje sogovornice dobijo vsaj namišljena imena) mi je zadnjič povedala, da je svoje hlinjenje pripeljala tako daleč, da jo je partner zasačil. Sredi seksa je obstal, jo pogledal in rekel: »A ti to resno?« Baje je preveč padla v igro. Igralska žilica, ampak brez režiserja pač.
In potem se vprašaš: ali fejkamo v upanju, da bomo nekega dne vendarle splezale na goro klimaksa tudi med samim ljubljenjem? Ali je to samo prozorna obljuba, ki nam jo dajejo filmi, me – nevedne smrtnice z očitno izvrstnimi igralskimi sposobnostmi – pa čakamo in čakamo? Hlepimo, hrepenimo? Dočakamo? Statistika pravi – kot zdaj že veš, če obsesivno bereš moje kolumne: le v približno 20 % primerov. Ja, v povprečju samo ena od petih žensk doživi orgazem med penetracijo brez dodatne stimulacije. Ostale? Smo na čakanju. Včlanjene v klub na ročni pogon z enim članom. V svetu, kjer niti dvodelnih kopalk ne moremo več kupiti v kompletu in smo priklopljene na deset različnih mesečnih naročnin – za polovico niti ne vemo več, da jih plačujemo –, nam vsaj za to ni treba plačevati. Če te to kaj potolaži?
Nekateri razlogi za to igro so še nekako razumljivi. Včasih hlinimo, ker nočemo raniti partnerjevih čustev. Ker bi rade, da je konec in lahko gremo pospravit tisti kup perila. Ker se bojimo, da če orgazma ni, potem seks ni bil »dober«. Ker nam nihče ni povedal, da ni nujno, da vedno je. Ker so nam prodali, da je orgazem cilj. Glavna nagrada. Jackpot. Sicer se igramo brez razloga. Ker nas je kultura – filmi, revije in dobrodušne opazke tetk – naučila, da če nam ni prišlo, nismo dovolj sproščene, dovolj »v sebi«, dovolj res ženske. In potem se nas ta ideja prime kot mivka na mokro telo in zlepa ne gre stran. Na koncu dneva jo še vedno najdeš v spodnjih hlačkah.
Problem nastane, ko orgazem ni več želja, ampak obveza. Ko ni več »Mmm, hočem še in še in še,« ampak »A si že …?!«. Ko merimo kakovost izkušnje po tem, ali smo se stresle kot v centrifugi, namesto po tem, ali smo se počutile varno, poželjivo, zabavno, razigrano.
Poleg vsega tega pa velja dodati še opozorilo, ki ga citat ne vključuje: Fejk it til ju mejk it pri orgazmih preprosto ne deluje. Raziskave kažejo, da hlinjenje ne prispeva k večji verjetnosti, da boš nekega dne zares doživela orgazem. V resnici prej utrdiš neproduktivne vzorce. Ker se telo ne nauči pravega užitka iz ponarejenih odzivov. Telo potrebuje resničnost. Potrebuje pozornost. In če to početje postane rutina, potem je to že skoraj pasivna sabotaža lastnega telesa.
Ampak če te kdaj prime, da bi odigrala vrhunec kot Meryl Streep s PMS-om –, izvoli. Nihče ti ne bo pisal kazni. Tvoje telo, tvoja odločitev, tvoja scena v tvojem filmu. Če pa to postane stalna vloga, potem nisi več glavna igralka, ampak rekvizit. Oprosti, ampak resnica je včasih tudi precej brutalna.
Če uživaš brez vrhunca, si itak zmagovalka. Če pa si ga želiš – potem reci. Ustavi. Premakni. Počasi. Hitreje. Usmerjaj. Vprašaj. Tvoj orgazem ni darilo za nekoga drugega. In če že pride – naj pride zares. Zate.
Saj res, zdaj se verjetno sprašuješ, kaj se je zgodilo z našo za oskarja nominirano Tino. Zgodba se je odvila tako melodramatično, da se je lotim v naslednji kolumni.
*Pretvarjaj se, dokler ti ne uspe.
Za vse raziskovalne duše še nekaj dodatnega, resnega čtiva:
Muehlenhard, C. L., & Shippee, S. K. (2010). Men's and women's reports of pretending orgasm. Journal of Sex Research, 47(6), 552–567.
OMGYes & Kinsey Institute: 2020 Pleasure Study(Verjel/a ali ne, obstaja raziskava, kjer je klitoris obravnavan z več spoštovanja kot v marsikateri zvezi.)
