Leta 2026, ko se zdi, da je meja med resničnostjo in digitalno generirano fantazijo bolj zamegljena kot kadar koli prej, se ob izrazitejšem sneženju na družbena omrežja še vedno vrača eden najbolj trdoživih sodobnih mitov: teorija o »plastičnem« oziroma umetnem snegu. Kljub tisočerim znanstvenim razlagam in dostopnosti informacij na tisoče uporabnikov digitalnih platform (zlasti v ZDA) še vedno pod snežne kepe podstavlja vžigalnike in zgroženo opazuje črne sledi v trdnem prepričanju, da nebo nad njihove domove ne spušča zamrznjene vode, temveč plastične »snežinke«.
Od teksaškega mraza do globalne paranoje
Fenomen smo na spletu prvič lahko zasledili leta 2014, ko so se pojavili prvi posnetki. Vendar pa je pravi razmah teorija doživela februarja 2021, ko je uničujoč snežni vihar v Teksasu ohromil regijo, ki na takšne razmere ni bila navajena. Prebivalci, ujeti v domovih brez ogrevanja, so odgovore na naravno katastrofo iskali v teorijah zarote. Videoposnetki so bili vizualno identični: posameznik drži kepo snega, jo izpostavi plamenu vžigalnika, sneg pa namesto da bi kapljal, počrni in oddaja vonj po zažganem. Trditev, da gre za »vladni sneg«, je postala viralna v nekaj urah.
Znanstvena skupnost se je odzvala hitro, a očitno ne dovolj glasno, da bi preglasila algoritme. Meteorologi in fiziki so že takrat neumorno pojasnjevali osnovna načela termodinamike. Črne saje, ki so za laike kronski dokaz plastike, so v resnici produkt nepopolnega zgorevanja butana v vžigalniku. Ko plamen zadane hladno površino snega, se ogljik v obliki saj odlaga na kepo. To torej pojasni saje. Zakaj pa staljeni sneg ne kaplja po tleh?
Ta vidik pojava pojasni preplet dveh procesov: sublimacije, pri kateri del snega zaradi ekstremne temperaturne razlike takoj izpari, in kapilarnosti, zaradi katere porozna struktura snežne kepe vpije preostalo staljeno vodo, preden bi ta utegnila odteči. Skupni učinek je, da se kepa manjša, tla pa ostanejo suha.
Teorijo zarote so torej že zdavnaj ovrgli, na enostaven način pa jo lahko preizkusi tudi vsak sam. Ob prihodnji snežni pošiljki vzemite kepo snega. Podstavite jo pod vžigalnik in opazujte nastanek saj, nato pa kepo iz istega snega odložite v posodo in jo pristavite na kuhinjski gorilnik. Videli boste, da se bo sneg stalil v vodo in ne v stopljeno plastiko.
Zakaj mit v letu 2026 ne zamre?
Vztrajanje teorije medtem prikazuje problematičnost družbenih omrežij, ki jih poganjajo algoritmi. Slednji stremijo po čim večjem odzivu uporabnikov, kar se najpogosteje posreči vsebinam, ki v nas sprožijo začudenje in ogorčenost. Ker to pogosteje dosežejo spektakularne teorije zarote kot »dolgočasna« resničnost, po družbenih omrežjih laž trikrat obide svet, preden si resnica zaveže vezalke.
Drugi razlog pa je še naprej globoka kriza zaupanja v uradne institucije. V svetu, kjer so dezinformacije postale orožje, ljudje izgubljajo zaupanje v vse. Do točke, ko marsikdo naravne anomalije lažje pripiše človeški hudobiji kot pa kompleksni klimatologiji.
Vsebina mita se je v zadnjem letu celo nadgradila. Sodobni teoretiki zarote danes sneg analizirajo s poceni digitalnimi mikroskopi in vsako nepravilno obliko kristala razglasijo za nanotehnologijo. Teorija se je zlila z narativom o geoinženiringu, po katerem naj bi sneg služil kot sredstvo za odbijanje sončnih žarkov s pomočjo barija in aluminija.
