Leta 1875 rojeni Carl Emil Pettersson ni bil nič posebnega. Bil je eden izmed šestih otrok v revni švedski družini. Potem ko jih je oče zapustil, mu ni preostalo drugega, kot da se znajde, kot ve in zna. Pri sedemnajstih je postal mornar. Pridružil se je nemški trgovski družbi Neuguinea-Compagnie, ki je trgovala z eksotičnimi izdelki. Z ladjami družbe je Pettersson preplul svetovna morja po dolgem in počez.
Leta 1904 je služil na jadrnici Hercog Johan Albrecht. Na božični večer tega leta je ladja v viharju potonila in Carl je bil edini preživeli. Uspelo mu je priplavati na kopno, a to še ne pomeni, da je bil rešen. Pred prvo svetovno vojno so bili Nova Gvineja ter številni otoki v okolici kot Nova Britanija in Nova Irska nemška kolonija. Formalno. V resnici pa je šlo za divji tropski svet, v katerega je le tu in tam stopila noga belega človeka. Belci med domačini zaradi surovih metod niso bili najbolj priljubljeni in marsikateri je izgubil glavo med plemeni, ki so od nekdaj prakticirala tudi kanibalizem.
Vendar je imel Pettersson srečo. Rešil se je na otok Tabar severno od otoka Nova Irska. Otočani so ga kmalu našli in odvedli pred svojega kralja Lamya. Potem pa se je zgodilo neverjetno. Kraljeva hčerka, princesa Singdo, se je zaljubila v Šveda. Ljubezen je bila obojestranska in leta 1907 sta se poročila. Imela sta devet otrok. Pettersson je na otoku postavil plantažo kokosovih palm in se začel ukvarjati s trgovino s kokosovo moko. Po smrti svojega tasta pa je postal kralj. Domačini so ga klicali »Strong Charley«, saj je bil fizično izredno močan.
Uspešen vladar in podjetnik
Novi kralj je vsa leta, kolikor se je dalo, ohranjal stik z domovino in švedski ter nemški časopisi so redno pisali o njegovem kraljevanju in avanturah. Izkazalo se je namreč, da je Petterson sposoben in nadarjen vladar. Svoji prvi plantaži je dodal še dve na otokih Maragon in Simperi in kasneje še na otoku Londolovit. Spoštoval je lokalne običaje in skrbel za blaginjo zaposlenih, kar v njegovih časih ni bilo navada. S tem si je prislužil spoštovanje in zaupanje podložnikov.
Žena mu je leta 1921 umrla zaradi španske mrzlice. Naslednje leto je vdovec odpotoval domov na Švedsko z namenom, da si poišče novo ženo in obišče stare prijatelje. Njegova nova žena je bila Jessie Louisa Simpson. Skupaj sta se vrnila leta 1923 na Tabar in se poročila. Plantaže so v njegovi odsotnosti skoraj propadle. Ob vrnitvi pa se je takoj začutila močna kraljeva roka, saj je plantaže spet postavil na noge. Za povrh je na otoku Simberi našel še nahajališče zlata, ki se je v nadaljevanju razvilo v enega največjih rudnikov zlata. Bil je vladar v pravem pomenu besede, pa čeprav so nemške kolonialne oblasti vse skupaj jemale bolj z rezervo.
Druga žena mu je umrla leta 1935, v tem času pa se je poslabšalo tudi njegovo zdravje. Odšel je v Sydney na zdravljenje, vendar je 12. maja 1937 umrl za posledicami srčne kapi.
Zgodba o Petterssenu je v naših krajih manj znana, na Švedskem pa jo pozna vsak otrok. Tudi po zaslugi pisateljice Astrid Lindgren, ki je ustvarila Piko Nogavičko. Petterson je bil namreč inspiracija za njenega pretežni čas odsotnega očeta, kapitana južnih morij, ki jo šele proti koncu knjige obišče v vili Čiračara.
Mimogrede, Tabar je danes majhen otoček s površino 110 kvadratnih kilometrov, poseljen z Melanezijci, ki žive v samotnih vaseh, do katerih je dostop mogoč le z letalom ali katamaranom. V spominu pa je ostala zgodba o nenavadnem mornarju, ki je postal čisto pravi kralj daleč na otoku sredi južnih morij.
