Jicak Rabin sicer ni bil noben pacifist. Rojen je bil leta 1922 v Jeruzalemu, v družini vzhodnoevropskih judovskih priseljencev levih oziroma socialdemokratskih sionističnih nazorov. Ob uspešnem šolanju na civilnih šolah, vključno s študijem agronomije, je Rabin okoli leta 1935 pristopil v elitne enote komandosov ilegalne judovske paravojaške organizacije Hagana, po sodelovanju v nekaterih uspešnih akcijah pa je bil leta 1947 že tudi načelnik štaba. V desetih letih je postal generalmajor izraelske vojske, zadolžen za usposabljanje. Nato je leta 1964 postal načelnik generalštaba izraelske vojske in ji poveljeval v času šestdnevne ali tretje izraelsko-arabske vojne leta 1967, po kateri je Izrael okupiral Zahodni breg in Gazo.
Odigral dvojno vlogo
Bleščeči vojaški karieri je sledila politična. Najprej je bil leta 1968 poslan za veleposlanika v ZDA in leta 1973 je bil na listi izraelske laburistične stranke izvoljen v parlament, nakar je leta 1974 na čelu vlade zamenjal Goldo Meir. Na notranjestrankarskih volitvah je premagal Šimona Pereza, s katerim sta bila laburistična rivala in sodelavca, nakar je moral Rabin leta 1977 odstopiti zaradi škandala v zvezi s tajnim bančnim računom v ZDA.
Dejal je, da se v politiko ne bo vrnil. Pa se je. Leta 1984 je predsednik vlade postal Šimon Perez, ki mu je ponudil položaj obrambnega ministra. Sprejel ga je in se med drugim posebej izkazal pri zatrtju prvega palestinskega upora (prve intifade) med letoma 1987 in 1993, ki se šteje tudi kot obdobje, ko se je rodil Hamas. Odigral je dvojno vlogo. Med zatiranjem upora je zaslovel kot »lomilec kosti«. V tistem uporu so palestinski uporniki namreč predvsem metali kamenje in molotovke, zaradi česar jim je policija po Rabinovem naročilu lomila roke. Z zlomljeno roko težko mečeš.
Številna sumničenja
Obenem je bil Rabin tudi zagovornik mirovnega procesa. Ko je leta 1992 vnovič postal izraelski premier, je postal aktiven zagovornik mirovnega sporazuma. Pogovori, ki so predvidevali umik izraelske vojske z Zahodnega brega in iz Gaze ter palestinsko samoupravo na teh ozemljih, so se začeli leta 1993, za kar so Jicak Rabin, Šimon Peres in Jasar Arafat leta 1994 sprejeli kolektivno Nobelovo nagrado za mir. Predvsem Rabin je postal v Izraelu tarča nasprotnikov mirovnega dogovarjanja. Iz desničarskega tabora je bil deležen žaljivk, da je izdal izraelsko stvar, na mitingih, na katerih je kandidiral tedaj mladi Benjamin Netanjahu, se ga je prikazovalo v nacistični uniformi, žalilo se ga je tudi neposredno na ulici.
Usodnega novembrskega dne se je udeležil mirovnega shoda v Tel Avivu, kjer ga je ubil desničarski študent prava, Jigal Amir po imenu. Ob pomoči brata in prijatelja. Rabina je počakal na parkirišču in ga ustrelil s pištolo, za kar je bil obsojen na dosmrtno ječo, v kateri pa mu je uspelo postati tudi oče. Posadka naj bi delovala samostojno, čemur številni ne verjamejo. Sumničenja temeljijo na podatkih o strelnih ranah, ki naj ne bi ustrezale uradni verziji dogodka. Obenem kar 117 strani dokumentacije o preiskavi umora ni bilo objavljenih do dandanes, medtem ko je atentator Amir sam dejal, da bi kompletna resnica uničila državo. Atentat na Rabina je končal mirovna prizadevanja in kaj kmalu, leta 1996, se je na čelu izraelske politike prvič pojavil Benjamin Netanjahu.
