Junija 2025 je Maričić v Opatiji pred petimi uradnimi sodniki in približno stotimi gledalci v skladu z Guinnessovimi pravili pred zadrževanjem diha izvedel postopek preoksigenacije, torej je vdihnil blizu 100 odstotkov kisika in glavo potopil v vodo.
Po 29 minutah brez vdiha in po postavitvi novega svetovnega rekorda je povedal, da je mentalno lažje od 20. minute naprej, čeprav je fizično postajalo vedno težje, zlasti zaradi močnih kontrakcij trebušne prepone. A predati se ni hotel. Svoj uspeh je pripisal podpori svoje ekipe, družine in prijateljev, piše Dekoblog.
Kako je torej to mogoče, če pa ljudje težko zadržujemo sapo že pol minute?
Preoksigenacija – polnjenje zalog kisika
Pri običajnem vdihu je v pljučih, krvi in tkivih na voljo le okoli 300 mililitrov kisika, kar zadostuje zgolj za slabo minuto zadrževanja diha. Če pa pred zadrževanjem vdiha potapljač diha 100-odstotni kisik, se pljuča in tkiva napolnijo s kisikom, tako da je na voljo več litrov kisika. Ta tehnika preoksigenacije se uporablja tudi v medicini, denimo v anesteziologiji, da se podaljša čas pred intubacijo pacienta. Tudi neizurjeni ljudje lahko s čisto kisikovo predhodno vajo brez večjega napora nato zadržijo dih več minut.
Povečanje pljučnega volumna
Elitni potapljači uporabljajo posebno tehniko vdihavanja, znano kot »lung packing«, s katero s posebnimi gibi grla potisnejo dodatni zrak globlje v pljuča. To lahko poveča volumen pljuč na 8–9 litrov.
Če si tak volumen predstavljamo kot rezervoar kisika in upoštevamo kritično mejo, pri kateri pride do nezavesti, teoretično to zadostuje za do 30 minut zadrževanja diha – približno toliko, kot je Maričićev rekord.
Glavni nasprotnik je ogljikov dioksid
Primanjkljaj kisika ni tisto, kar običajno prekine zadrževanje diha. Problemi nastanejo zaradi naraščajočega ogljikovega dioksida v krvi, ker ga telo ne more izdihniti. Ogljikov dioksid se raztaplja kot ogljikova kislina in spodbuja močan refleks za dihanje, še preden kisik popusti.
Neizurjeni ljudje tako začnejo čutiti močno potrebo po dihanju pri določenih ravneh ogljikovega dioksida. Izurjeni potapljači na vdih lahko to tolerirajo precej dlje, ker se telo in možganski refleksi med treningom prilagodijo.
Psihološki fenomen
V zadnjih minutah zadrževanja diha je Maričić doživljal intenzivne, nehotene kontrakcije prepone, ki so močno spodbujale željo po dihanju. Sam pravi, da je le z dosledno mentalno kontrolo lahko nadaljeval. Znanje, da zaradi predvdiha ne bo takoj zadihan do nevarnih meja, mu je pomagalo – a hkrati prav ta psihična vzdržljivost ostaja skriti fenomen.
