»Najprej te prevzame mir,« pravi Stane Švigelj iz Turističnega društva Brest, ko se skupaj vzpenjamo po poti. »In ravno ta mir pove, kako zelo nekoč ni bil dan.« Na območju kraškega griča Grmada je v okviru programa Interreg Italija–Slovenija Walk of Peace + nastal muzej na prostem, posvečen prvi svetovni vojni. Pot povezuje slovensko in italijansko stran nekdanje soške fronte. Na italijanski strani se razteza v dolžini devetih kilometrov, na slovenski skoraj trinajst. A razdalje tu niso najpomembnejše. Pomembno je, kaj se skriva vmes – jarki, zaklonišča, kaverne, razgledi in zgodbe, ki so desetletja čakale, da jih nekdo znova izreče.
Odsek soške fronte
»Tukaj je bila skrajna točka, kamor so prišli Italijani,« razlaga Švigelj, ko se vzpenjamo po ozki stezi. »Napadali so, ampak Grmade nikoli niso fizično zavzeli.« Danes je to miren hrib, porasel z zelenjem, nekoč pa je bil rob pekla. Na tem odseku soške fronte so potekali eni od najhujših bojev, zlasti med deseto in enajsto italijansko ofenzivo. Vrh Grmade je ostal v rokah avstro-ogrske vojske in s tem je ostal obranjen tudi Trst.
Italijani imajo do prve svetovne vojne drugačen odnos, poudari sogovornik. »Oni so prvo vojno zmagali. Imajo krasne spomenike, muzeje, vse vzdrževano.« Na slovenski strani pa je dolgo vladala tišina. »Mi smo bili pod Avstrijo. V šoli se o prvi vojni skoraj nismo učili, samo o drugi.« Prav zato se mu zdi pomembno, da se je tudi tukaj nekaj premaknilo – da se zgodovina ne skriva več v zaraščenih jarkih, temveč postane vidna, razumljiva in predvsem človeška.
Grmada ni osamljen primer, temveč del širše zgodbe. Pot miru od Alp do Jadrana danes povezuje dediščino prve svetovne vojne na več kot 500 kilometrov dolgi poti, ki vodi od Julijskih Alp skozi Vipavsko dolino, Goriško, Brda in Kras vse do Jadranskega morja. Vabi k hoji, oddihu in razmisleku – samostojno ali z izkušenim vodnikom – in ponuja doživetje izjemne narave, v katero je vtkana zgodovina vojne in miru.
Grmada kot zadnji branik Trsta
Vas Brestovica, ki je bila tudi izhodišče za naše raziskovanje, je imela v času soške fronte posebno vlogo. Po vstopu Italije v vojno 24. maja 1915 je bila dolina najprej neposredno frontno zaledje, ki je oskrbovalo avstro-ogrske enote na južnem delu doberdobske planote ter pri Tržiču (italijansko Monfalcone). Zgrajena sta bila dva kraka vojaškega vodovoda, eden do Brestovice z zbiralnikom prostornine 21.000 litrov, drugi iz Ivanjega Grada proti Komnu. Ključna je bila tudi cesta Gorjansko–Brestovica–Jamlje (Jamljano), po kateri so potekale oskrba, premiki enot in materiala.
»To je bil cel sistem,« pripoveduje Švigelj in doda: »V Gorjanskem so bila skladišča, krojaške, čevljarske in mizarske delavnice.« Ko se je avgusta 1916 fronta po zavzetju doberdobske planote premaknila, je Brestoviški dol postal izpostavljen, Grmada pa zadnji branik Trsta. Avstro-ogrska vojska jo je dodatno utrdila in namestila tudi težko topništvo največjih kalibrov.
Ena ključnih točk Poti miru je Grofova jama, domačinom znana kot Vogenca, v italijanščini Grota del Fuoco in v nemščini Feuerkaverne. »Brez heca – to je najstarejša slovenska kraška jama,« pove Švigelj z očitnim ponosom. Stara naj bi bila enajst milijonov let. V prvi svetovni vojni je služila kot zaklonišče in bivališče vojakov. Avstro-ogrska vojska je pri sedmem korpusu ustanovila poseben jamski gradbeni oddelek pod vodstvom inženirja in nadporočnika Alojza Petra Buka, v katerem je sodelovalo okoli 500 mož, med njimi tudi naravoslovec Pavel Kunaver.
Jama, ki je služila kot zavetje
Grofova jama je tipičen primer preureditve kraške jame v vojaške namene. Dostop so uredili s stopnicami, izkopali dodatne rove, jama pa je segala do globine 51 metrov. Zaradi višinske razlike med vhodi je bilo omogočeno kroženje zraka. Zgornji deli so bili preurejeni v terase s pogradi, spodnji v sanitarne prostore, jama pa je bila celo električno razsvetljena. »Edino pravo zavetje je bilo pod zemljo,« oriše stanje med prvo svetovno vojno.
Po vojni pa je jama utihnila. Dolga desetletja je bila nedostopna – najprej zaradi vojske, nato zaradi strahu. »Domačini niso hodili gor. Bilo jih je strah, kaj se je tam dogajalo.« Šele po osamosvojitvi Slovenije in odprtju meje so jo jamarji očistili in osvetlili, za kratek čas je bila odprta tudi za obiskovalce. Danes je dostop omejen. »Ljudje so ljudje,« odkrito pove Švigelj.
Pot miru vodi tudi mimo vasi, ki jih je vojna opustošila, povojni čas pa izpraznil. »V Brestovici je bilo nekoč enajst gostiln. Danes ni nobene,« pove skoraj mimogrede, a v tem stavku je strnjena demografska usoda Krasa. Ljudje so se izseljevali – najprej zaradi vojne, nato zaradi pomanjkanja dela. »Niso bili politični migranti, izključno ekonomski. Šli so v Tržič, Trst, Pulj, Reko.«
Po prvi vojni je bila beda velika. »Polja uničena, vse zgorelo. Preživljali so se z ostanki bomb.« Številni so pri tem umrli. Švigelj pripoveduje zgodbo o možu, ki je po drugi vojni odprl konzervo iz prve svetovne vojne in se smrtno zastrupil. Zgodbe so surove, a povedane brez patetike – kot del resničnega spomina prostora.
Del poti v »rokah« TD Brest
Kljub vsemu življenje teče dalje. Občina Komen je pri projektu Poti miru, poudari Švigelj, naredila pomemben korak. »Povabili so lokalno skupnost. Vprašali so nas, ali želimo sodelovati.« TD Brest pomaga čistiti jarke, poti, zbira zgodbe in ljudi vodi po trasi. »Ne delamo z velikimi denarji, ampak dovolj, da lahko ljudem pokažemo, kaj je tukaj.« Vsako leto, zadnjo nedeljo v maju, organizirajo pohod, ki se ga udeleži okoli tristo ljudi. Sodelujejo tudi z zamejskimi Slovenci. »Pri njih je narodna zavest drugačna. Pri nas so te stvari samoumevne, tam ne.«
Ko na koncu poti stojiš na Grmadi in se pogled odpre proti morju in kraškemu zaledju, postane jasno, da ta muzej na prostem ni namenjen poveličevanju vojne. Namenjen je razumevanju. In tišini. Tišini, ki danes nadomešča hrup topov – in govori dovolj glasno, če ji znaš prisluhniti.
