Ime je dobilo po papežu Silvestru I., ki je umrl prav na 31. december 335. Legenda pravi, da je ukrotil zmaja in s tem preprečil konec sveta, zato njegov god simbolično pomeni zmago svetlobe nad temo in prehod v novo obdobje.
A korenine praznovanja segajo še dlje, v čas starih Rimljanov, ki so častili boga Janusa – boga z dvema obrazoma. Eden je zrl v preteklost, drugi v prihodnost, kar popolnoma povzema bistvo tega večera: refleksijo za nazaj in upanje za naprej.
Danes silvestrovo praznujemo kot globalni spektakel, poln simbolike. Če Španci ob polnoči pojedo 12 grozdnih jagod za srečo v vsakem mesecu, Danci razbijajo krožnike pred vrati prijateljev, da bi jim prinesli srečo, medtem ko Italijani nosijo rdeče spodnje perilo, ki naj bi jim zagotovilo ljubezen in blaginjo.
Tudi pri nas ne manjka vraževerij: svinjina na mizi prinaša napredek (ker prašič rine naprej), perutnina pa naj bi srečo odnesla (ker brska nazaj). Ne glede na to, ali novo leto pričakamo na bučnem trgu, v krogu družine ali na kavču, nas vse povezuje vznemirljivo odštevanje zadnjih sekund iztekajočega se leta in skupna želja, da bi bilo novo leto boljše od starega. In ker je december mesec presežnikov, so takšne tudi številke, ki ga spremljajo.
