December ima dva obraza. Prvi je bleščeč, glasen in poln pričakovanj. Diši po cimetu, kuhanem vinu in objemih najdražjih. To je december polnih miz in še bolj polnih domov. A obstaja tudi drugi obraz. Ta je tih, siv in pogosto hladen. Najdemo ga za zaprtimi vrati stanovanj v blokovskih naseljih, v tihih sobah domov za starejše občane in v srcih tistih, ki so ostali sami. Za mnoge starostnike so prazniki, ki slavijo družino in bližino, paradoksalno najtežji v letu. So čas, ko tišina najglasneje odmeva in ko samota postane skoraj fizična bolečina.
Prav v to tišino že osmo leto zapored posije žarek upanja, ki ga ne prinašajo draga darila, temveč nekaj veliko bolj dragocenega – beseda, zapisana z roko, in misel, da tam zunaj nekdo misli nate. Akcija Pismo za lepši dan, ki poteka pod okriljem YoungCaritas (Mladi Karitas), je postala gibanje srčnosti, ki povezuje generacije in vrača dostojanstvo tistim, ki so se morda že sprijaznili s tem, da jih je svet pozabil.
Ko papir postane most
Eva Kržišnik Janša, ena od štirih srčnih organizatork te akcije, kljub svojim materinskim obveznostim in zaposlitvi ne odneha. Trenutno je na porodniškem dopustu, a si med čakanjem na novorojenčka še vedno vzame čas za koordinacijo projekta, ki je prerasel vsa pričakovanja. »To delamo prostovoljno,« pove skromno, a v njenih besedah je čutiti ponos. Akcija, ki se je začela kot majhen odziv na stisko, je postala logistični podvig, ki ga brez podpore Slovenske karitas in zaposlenih ne bi bilo mogoče izpeljati.
Prvo leto so zbrali nekaj sto pisem, lani, v sedmem letu akcije, je številka dosegla neverjetnih 8800 pisem. Letos, v osmem letu, kaže, da bo ta številka še presežena.
Toda bistvo te akcije niso številke. Bistvo je v vsaki posamezni ovojnici, ki potuje od ene do druge neznane duše. Motiv je preprost, a globok: v svetu in pri nas so številni ljudje med prazniki osamljeni, nimajo nikogar, da bi jim prisluhnil ali jim pisal. Akcija je namenjena predvsem starejšim ljudem, tisti generaciji, ki je še navajena dobiti pisma na roko, napisana s črnilom, ki imajo težo in vonj.
Mladi, ki rušijo stereotipe
V času, ko pogosto slišimo očitke na račun današnje mladine – da so zatopljeni v telefone, egocentrični in odtujeni – akcija Pismo za lepši dan riše povsem drugačno sliko. Mladi so tisti, ki nosijo levji delež te solidarnosti. Eva z navdušenjem našteva sodelujoče: »Nagovarjamo šole, teh imamo kar precej, ki vsako leto sodelujejo, tudi vrtce, srednje šole, dijaške domove in študentske organizacije.«
Gre za medgeneracijsko povezovanje v najlepši obliki. Učitelji in vzgojitelji prepoznajo vrednost trenutka, ko se otrok ustavi, vzame list papirja in razmišlja o nekom, ki ga ne pozna, a ve, da potrebuje toplo besedo. Vključujejo se cele družine; starši prijavijo svoje otroke, ki nato pišejo, rišejo ali barvajo, in to vzamejo kot del adventne priprave na praznike.
Pisanje pisma neznancu je svojevrsten izziv. »Malo je res zahtevno za pisce, ker ne vedo, komu pišejo,« priznava Eva. Zaradi varovanja osebnih podatkov pisci ne vedo, ali pišejo gospodu, ki je bil nekoč mizar, ali gospe, ki je ljubila opero. Ne vedo, ali je prejemnik moški ali ženska. A prav ta neznanka spodbudi neverjetno ustvarjalnost in empatijo. »Naši pisci se znajdejo in vedno napišejo kakšne lepe želje,« se nasmeje Eva.
Vsebina pisem je pisana paleta človeške dobrote. Nekateri delijo osebne zgodbe, anekdote, nekaj, kar bi razveselilo bralca. Drugi so ustvarjalni na načine, ki segajo onkraj besed. Eva se spominja para, fanta in dekleta, ki sta napisala dve pismi za isti dom starejših. »Dala sta izziv, da naj se prejemnika najdeta in naj skupaj spijeta čaj, ki sta ga poslala zraven. In sta se res našla,« opisuje majhne geste, ki spodbujajo druženje znotraj domov in so neprecenljive. Otroci pogosto priložijo risbice, ki potem krasijo stene sobic in hodnikov, odrasli pa ustvarjajo križanke, pesmi ali celo ročno izdelane adventne koledarje.
Čar rokopisa v digitalni dobi
Zakaj ravno pismo? Zakaj ne videoklic ali natisnjeno sporočilo? Eva Kržišnik Janša poudarja nostalgično noto in osebni pečat rokopisa. V dobi, ko lahko napako na zaslonu izbrišemo z enim pritiskom tipke, rokopis zahteva premislek, potrpežljivost in vztrajnost. »Včasih je treba kakšno besedo še enkrat napisati ali pa celo pismo še enkrat napisati, ker ni tako kot na telefonu, ko imaš vedno možnost popravljati za nazaj,« opaža Eva. Zlasti pri otrocih se vidi trud – črke so morda okorne, vrstice niso povsem ravne, a prav v teh nepravilnostih se skriva največja lepota. Pokažejo, da si je nekdo vzel čas. Da se je potrudil. Da mu je mar. »Vseeno je neka posebna pozornost, da pismo napišeš na roko, ker to ni več tako samoumevno,« dodaja.
Pot pisma se konča v rokah tistih, ki so jih najbolj potrebni. Čeprav so domovi v decembru polni aktivnosti, se prostovoljci YoungCaritas trudijo, da pisma ne le pošljejo, ampak jih, kolikor je mogoče, tudi osebno dostavijo in obiščejo stanovalce.
Odzivi so tisto, kar daje gorivo za naprej. »Starejši so veseli teh pisem, včasih je tudi kakšna solzica ali nasmeh, večinoma nasmeh,« opisuje Eva trenutke predaje. Pismo pogosto postane ključ, ki odklene skrinjo spominov. Ko starostniki preberejo voščilo, se jim odpre srce in začnejo pripovedovati svoje zgodbe. Pismo ni le kos papirja, je povabilo k pogovoru, je dokaz, da so še vedno del skupnosti.
Eva se z nasmehom spominja obiska pred dvema letoma, ko je vzdušje postalo prav prešerno. »Bili smo v domu in gospod je potem prinesel harmoniko, nato pa smo še skupaj zapeli,« pripoveduje. Takšni nostalgični dogodki prinesejo v domove življenje in razbijajo vsakdanjo rutino.
Akcija pa ni omejena le na domove. YoungCaritas si želi doseči tudi tiste, ki živijo sami doma, skriti za zavesami svojega stanovanja. Zato vabijo vse, ki poznajo kakšnega osamljenega starostnika, da jim to sporočijo. Želijo si, da bi akcija prerasla institucije in dosegla vsak kotiček Slovenije, kjer nekdo čaka na lepo besedo. Zanimivo je, da so včasih starejši hkrati prejemniki in pisci – društva upokojencev se pogosto sama prijavijo in pišejo svojim vrstnikom v domovih, kar ustvarja čudovit krog solidarnosti.
Lekcija hvaležnosti
Morda se komu zdi, da je pisanje pisma majhna, nepomembna gesta. A za Evo in tisoče prostovoljcev je to lekcija o človečnosti. »Meni se zdi to kar nekako samoumevno, da si vsi skupaj poskušamo pomagati oziroma da res izkažemo sočutje in hvaležnost prejšnjim generacijam za vse, kar so naredile za nas,« razmišlja mlada organizatorka in pove, da se je letošnja akcija zbiranja pisem sicer že zaključila 1. decembra, da pa lahko vsi, ki to želijo, razmislijo, ali bi sodelovali prihodnje leto.
V svetu, ki nas sili v individualizem in pehanje za lastnim uspehom, je ta akcija »lep opomnik, da smo vsi skupaj na tem istem svetu ali pa v istem času, pa da imamo res veliko priložnosti za to, da se razveselimo«. Mladi skozi akcijo spoznavajo, da ne živijo v mehurčku, temveč so del verige generacij. Vidijo, kako malo je potrebno, da nekomu spremeniš dan, teden ali celo praznike.
In kaj dobijo v zameno? »V resnici to delamo zato, ker na koncu res veliko dobiš,« iskreno pove Eva. »Te še zmeraj pozitivne energije, vredne energije, ki sije iz starejših, pa veselja in povezanosti.« Obiski domov niso turobni, kot si morda kdo predstavlja. So polni življenja, hvaležnosti in modrosti. Zaposleni v domovih se trudijo pričarati praznično vzdušje s smrečicami, okraski in glasbo, pisma pa so tista pika na i, ki poveže zunanji svet z notranjim.
