Medtem ko večina osnovnošolcev in dijakov z matematiko ni ravno v prijateljskem odnosu, obstajajo mladi, ki v njej naravnost uživajo. Obiskali smo jih na prvem mednarodnem matematičnem turnirju (International Math Battle Tournament), ki je prejšnji teden potekal v Bovcu. Pobudo zanj je dala komaj 16-letna dijakinja Gimnazije Bežigrad Ekaterina Chizhova, tekmovalci pa so prišli iz desetih držav. »Težko je razložiti, ampak matematika je za nas nekaj lepega,« so pojasnjevali drug za drugim. In če se komu zdi, da zna biti obisk matematičnega tekmovanja en sam dolgčas in tiho premlevanje rešitev, se moti. Medsebojno izzivanje mladih v znanju, miselnih sposobnostih in izvirnosti je bilo na trenutke precej glasno. Ekipe so dopoldne reševale zapletene izzive, popoldne pa z rešitvami poskušale v javnem dvoboju prepričati komisijo in nasprotno ekipo. Lahko si predstavljate, da je bilo nasprotni ekipi v največje veselje, če ji je uspelo dokazati, da so se sotekmovalci kje ušteli ali kakšno idejo premalo premislili. S tem so si prislužili tudi nagradne točke.
Naključni opazovalci, ki smo z matematiko zaključili na maturi, smo v enem od dvobojev razvozlali zgolj to, da je bil izziv kombinatoričen. Mladi matematik je pred tablo poskušal dokazati rešitev problema. »Ne strinjamo se z rešitvijo, ni prava,« so ugovarjali iz nasprotne ekipe. Tekmovalci so se bili pripravljeni v zagovarjanju svoje rešitve sporeči tudi s komisijo, nasprotna ekipa pa se je trudila v nasprotnike zasejati seme dvoma. Ko sta se ekipi pred tablo zamenjali, je nasprotnikom najprej kazalo dobro. Iskali so točno določen palindrom, številko, ki se z obeh strani bere enako. Tabla je bila premajhna za vse izračune, sproti so jo morali brisati. Nato se je nekje zataknilo. »Vem, da je rešitev, samo nekaj več časa potrebujem, da se spomnim,« je moledoval matematični genij. Po nekaj trenutkih mučne tišine se je morala ekipa predati, rešitev je na koncu prišla, le kakšno minuto prepozno. Zmago je po štirih dvobojih domov odnesla ekipa dijakov iz Bosne. Slovenija se je uvrstila na tretje mesto.
»Mladim bi rada povedala, da je matematika zabavna«
Pobudnica mednarodnega matematičnega turnirja Ekaterina Chizhova ima za sabo kar nekaj matematičnih uspehov, denimo dve srebrni medalji na evropski dekliški matematični olimpijadi. »Podobna tekmovanja že obstajajo v nekaterih vzhodnih evropskih državah in želela sem jih pripeljati tudi v Slovenijo. To se mi zdi zelo zabaven način druženja z matematiko, ki ne razvija samo matematičnih znanj, ampak krepi tudi ekipnega duha. Sama sem navdušena nad matematiko in želim si, da bi čim več ljudi izvedelo, da je matematika lahko zelo zabavna, da razvija strateško razmišljanje in je pomembna v vsakdanjem življenju in za naš napredek,« je med dvobojem razložila strastna matematičarka, ki je bila tokrat v vlogi žirantke. Naloge za dvoboje so pripravljali več mesecev. Med njimi je bila tudi takšna, ki so jo prvič na svetu rešili šele pred nekaj meseci. Ekaterina je priznala, da je bila za tekmovalce pretrd oreh, da pa bi sicer vse naloge, s katerimi so se soočili, celo umetna inteligenca težko rešila. Trenutno sodeluje v projektu, ki se ukvarja prav z umetno inteligenco, zato nas je zanimalo, kako velik igralec zna ta postati v svetu matematike. »V resnici me je malo strah, mislim, da bo že čez kakšno leto umetna inteligenca veliko pametnejša od 99 odstotkov ljudi. Čakamo, kaj se bo zgodilo,« je bila iskrena.
»Tudi mene bi osnovnošolska matematika dolgočasila«
»Matematika je moje najmočnejše področje, mislim, da v ničemer drugem nisem tako dober,« se je namuznil Eric Lüscher, tekmovalec iz Švice, ki mu je pred tablo nasprotna ekipa lahko samo priznala, da je do rešitve prišel po najelegantnejši poti. Največji izziv v matematiki mu predstavlja geometrija, ker zahteva prostorsko predstavo in veliko praktičnih izkušenj, sicer pa je prepričan, da je matematika izjemno kreativna veda. »Sama po sebi nima ravno velike uporabnosti, je pa gradnik napredka v fiziki, biologiji in drugih naravoslovnih vedah. Če ne bi imeli znanja, do katerega so matematiki prišli pred stoletjem ali več, danes marsičesa ne bi mogli početi. In rešitve, do katerih prihajajo matematiki danes, bodo pomagale ljudem v prihodnosti,« je prepričano zagovarjal matematiko.
Ob vsem tem nas je zanimalo, zakaj potem večina njegovih sovrstnikov matematiko sovraži. »Tudi mene bi matematika, ki se poučuje v osnovnih in srednjih šolah, dolgočasila in zagotovo ni nekaj, s čimer bi se ukvarjal v prostem času,« je priznal. Zakaj? »Ker te v šoli učijo bolj ali manj teorijo in zahtevajo, da natanko in brez napak slediš predstavljenim postopkom. Olimpijska matematika, s katero se ukvarjamo mi, pa je nekaj povsem drugega, tu ne slediš navodilom, ampak jih izumljaš sam,« je pripovedoval in se nasmejal ob vprašanju, kakšno veselje mu prinese rešitev zapletenega matematičnega problema. »Počutim se izjemno, saj se rešitev ponavadi sestavi skupaj povsem nepričakovano!«
Zakaj potrebujemo matematiko?
Iz ozadja je tekmovanje spremljala pravkar upokojena učiteljica matematike na Osnovni šoli Bovec Marjeta Mrakič. V roke je vzela list z nalogami, ga kar nekaj časa preučevala, nato pa pošteno priznala, da so težke. »Vse pohvale, da znajo dijaki tole rešiti!« Prepričana je, da je z znanjem matematike tako kot s športom: če hočeš biti dober, moraš redno in pridno trenirati. »Učencem se zdi normalno, da gredo petkrat na teden na trening športa, pri matematiki pa je to nepredstavljivo. Tudi v družbi premalo poudarjamo znanje naravoslovja,« je iskala razloge za to, da ne matematika in ne učitelji matematike niso med najbolj priljubljenimi. Kljub temu si je enega od popoldanskih dvobojev prišla ogledat skupina bovških osnovnošolcev.
»Če ne znaš matematike, te najprej lahko okrog prinesejo z denarjem,« je ugotavljal osmošolec Žiga Kavs. »Če gradiš hišo, moraš znati izračunati kakšen kot,« ga je dopolnil sošolec Žan Luka Mrakič, ki matematike nima pretirano rad, ker se mu zdi pretežka. Sedmošolec Jaka Bradaškja je izstopal. Matematika ga zanima in želi si postati teoretični fizik. »Matematika mi sicer ni najljubši predmet, je pa najbolj zanimiv. Zdi se mi, da brez matematike ne bo prihodnosti. Nisem hotel zamuditi te priložnosti, da vidim, kako razmišljajo najboljši mladi matematiki. Saj nisem kaj veliko razumel, morda pa nekoč bom,« se ni predal nadobudni osnovnošolec.
Učitelj matematike na OŠ Bovec Dejan Gaberšček takšna tekmovanja pozdravlja. »Veliko pozitivne energije do matematike je čutiti med temi mladimi,« je ugotavljal po videnem in slišanem in priznal, da bi tudi on potreboval nekaj treninga, da bi rešil naloge. Priznal je tudi, da je danes biti učitelj matematike izziv. »Težko je, mladi danes nimajo več koncentracije in vztrajnosti, hitro se naveličajo. Matematika pa je predvsem vztrajnost. Tudi domače naloge je vedno manj, ker družba tako od nas zahteva. Učitelji bi želeli otroke čim več naučiti, starši bi želeli s čim manj dela čim boljše rezultate,« je skomignil.
In kakšen recept imajo za ljubezen do matematike mladi matematični geniji? Enostavnega, pravijo: učitelji naj mladim pokažejo, da je matematika veliko več kot dolgočasna teorija.
