Za nas je drugi tir končan, pravi Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Zdaj se lahko spet bolj posveča raziskovalnemu delu. Po našem pogovoru v hladni Postojni, kjer je sedež inštituta, so se s sodelavci odpravljali na Trnovsko planoto v ledeno jamo Paradana, kjer spremljajo, kako hitro izginja led, morda ga v nekaj letih sploh ne bo več. Pri minus petih stopinjah Celzija je raziskovanje ledenih jam najvarnejše. Ko se temperatura dvigne, se utegne zgoditi, da dobiš kakšen kos ledu na glavo.
Prelovšek lahko pritrdi, da kljub vsem zaščitnim ukrepom nesreča ne počiva. Zlom prstanca in presekana tetiva sredinca leve roke, ki je zahtevala tri operacije, sta njegov spomin na delo na drugem tiru. »Ko sem nosil iz jame 30 kilogramov težak kapnik, mi je zdrsnilo in kapnik mi je padel na prste. Nerodnost pač. A glede na to, kako obsežen projekt je drugi tir – izmerili smo več kot šest kilometrov podzemnih rovov, sem se bal, da bo poškodb ali nesreč še več. Ne samo zaradi jam. Vseskozi smo delali na ogromnem gradbišču, kjer mrgoli delovnih strojev. Že trenutek nepozornosti je dovolj. V nekaterih jamah pa problem predstavljajo plini, ogljikov monoksid, ogljikov dioksid in tudi na metan smo naleteli,« našteva.
Pol milijona let stari kapniki, ki so se znašli neposredno pred samim čelom izkopa za predor in jih ne bi mogli zavarovati, so zdaj v zabojih na inštitutu, pripravljeni za nadaljnje raziskovanje, tudi Prelovškov kapnik, kot so ga poimenovali sodelavci. Novoodkritih kraških jam na drugem tiru, ki jih je več kot 90, pa niso poimenovali, ampak samo oštevilčili. »Raziskovalci nimamo prav veliko domišljije. No, pri jami številka 17 smo poskusili z Vetrovno jamo, največja odkrita dvorana pa je Trikotna dvorana, ker je pač take oblike,« skomigne z rameni Prelovšek.
Že ko vstopi v jamo, jo takoj spozna
Kraški svet ga je povlekel med študijem geografije. Ravno takrat je tudi v prostem času z alpinizma presedlal na jamarstvo in ga začel povezovati s stroko. Odzval se je povabilu Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, kjer je leta 2009 doktoriral. Kot pravi, ga je k študiju spodbujala mama, od očeta pa je dobil tehnično znanje, kar je krasoslovcu, speleologu in jamarju prišlo prav, da se je med gradbinci na drugem tiru počutil precej domače. Pri odločitvah, kako bodo gradbinci premostili vsako odkrito jamo, so namreč sodelovali tudi geotehniki, naravovarstveniki in Inštitut za raziskovanje krasa – s ciljem, da bo v naravi čim manjša škoda, predor pa bo varen. »Mi smo zagovorniki naravovarstva in smo pri gradnjah največkrat cokla,« o delu krasoslovnega nadzora pravi Prelovšek.
So pa krasoslovci zavoljo drugega tira veliko bolje spoznali, kaj se dogaja 250 metrov pod površjem: »Pri Krvavem Potoku smo odkrivali jame, za katere nismo niti slutili, da so tam.« Inštitut svoje znanje in izkušnje deli tudi pri infrastrukturnih projektih v tujini, denimo v Bosni in Hercegovini, da bo premoščanje kraških pojavov tudi tam v interesu naravovarstva in denimo odkritih jam ne bodo kar zasipali. Pravi, da so mu ob vstopu v vsako jamo hitro jasne njene značilnosti.
»Ko jamo vidim, jo poznam. Vidim, ali je na poplavnem območju, ali je stabilna, ali so nevarnosti podorov … Že detajli nam veliko povedo: ostanki živali dokazujejo, da je povezana s površjem, odložena ilovica in listje kažeta na poplavno območje, hladnejša voda v jami potrjuje povezavo s ponikalnico zgoraj.« To prinesejo skoraj dve desetletji izkušenj in seveda sodobna tehnika ter predvsem ekipa sodelavcev, ki je vedno pripravljena pomagati. »To je podobno obisku pri izkušenem psihiatru, dovolj je nekaj stavkov, ki jih spregovori pacient, pa ga že oceni.«
Jamarji in raziskovalci kraškega podzemlja so priče, kako zelo človek vpliva na kraški svet. Mi zgoraj onesnažujemo, oni to spodaj opazujejo. Metanja odpadkov v kraške jame sicer zasledijo precej manj kot v preteklosti, odvajanje slabo očiščenih odplak v podzemlje pa je še vedno problem, tudi odpadne vode iz navadnih čistilnih naprav uničujejo življenje v podzemnih vodah. »Zaščiteno človeško ribico v Postojnski jami predstavljamo turistom kot primer dobre prakse in postavljamo na piedestal kot svetovni fenomen, marsikje drugje pa ne moremo poskrbeti zanjo. V Beli krajini je že izginila – najverjetneje zaradi onesnaženja,« razmišlja Prelovšek.
Kraški svet je na udaru tudi na površju zaradi širjenja industrijskih in obrtnih con ter logističnih centrov na obrobjih naselij. »Logistične centre raje kot na kakovostni kmetijski zemlji postavljamo v kraške predele, ki niso tako pomembni z vidika kmetijstva in samooskrbnosti, a kaj, ko je kraški svet tako zelo občutljiv. Težko je prestreči vso odpadno vodo in ta se steka v podzemlje,« opozarja. Odpadne vode iz čistilnih naprav niso dovolj prečiščene za občutljiv kraški svet. »V Kačni jami pod Divačo je rov, ki smo ga poimenovali Rov divaške sramote. Leži pod divaško čistilno napravo in tam je voda zelo slabe kakovosti. Prav tako jama v Kanjaducah, kjer teče 30-metrski podzemni slap, ki nikoli ne ponikne. V resnici je to odpadna voda iz sežanske čistilne naprave,« pove.
Ni za hitro železnico Maribor–Ljubljana–Koper
Inštitut za raziskovanje krasa pri ZRC SAZU je vključen v odločanje, ko se posega v kraški svet z obvoznicami in železnicami. Ko Mitji Prelovšku omenimo zamisel o povsem novi hitri železniški progi med Ljubljano in Mariborom oziroma Koprom in Mariborom, za katero se ogreva politika na levi in desni sredini, odločno odkimava. »Ne, to ni izvedljivo. Kdor prodaja idejo hitre predorske železnice za hitrosti vlakov 250 kilometrov na uro med Mariborom in Koprom, zavaja ali pa nima pojma, o čem govori – v obeh primerih je to slabo. Predvsem trasa iz Ljubljane proti Kopru, ki bi šla po kraškem svetu, je nerealen projekt za hitro progo, ki mora biti čim bolj ravna. Tehnični problemi so tu preveliki, predvsem podzemne vode. Že drugi tir Divača–Koper je bil na meji izvedljivosti, njegova trasa z ovinki je idealno speljana glede na okolje. Če bi potekala samo nekaj deset metrov nižje, bi imeli velike probleme s prevelikimi dotoki vode, ker bi zelo podražilo naložbo. Med Ljubljano in Mariborom, kjer je manj kraškega sveta, bi bilo tehnično mogoče, kljub vsemu pa so to veliki posegi v okolje. Slovenija hitre proge za vlake do 250 kilometrov na uro ne potrebuje. Potrebuje dobre povezave med glavnimi središči in dvotirna proga za vlake s hitrostjo 160 kilometrov na uro to povsem omogoča. Takšne proge je veliko lažje umestiti v prostor kot ravne trase hitre proge. Namesto uničevanja okolja z megapredori bi morala prevladati zdrava pamet.«
Mitja Prelovšek je raziskovalec krasa z dušo in srcem, tega ne bi zamenjal, pravi. Mladim pa se danes raziskave ne zdijo več tako zanimive, ugotavljajo na inštitutu, kjer je trenutno 25 raziskovalcev. »Manj je raziskovalne vneme in pripravljenosti odrekanja, ne nazadnje si v jami velikokrat ves umazan in prezebel. Svoje pa prispeva tudi negotovost zaposlitve, saj se na inštitutu sofinanciramo s projekti, s katerimi kandidiramo na razpisih,« ugotavlja Prelovšek.
