Po petnajstih letih vodenja osrednje informativne oddaje Odmevi se Igor E. Bergant, ena najbolj prepoznavnih osebnosti slovenskega medijskega prostora, podaja v novo smer. Na TV Slovenija 1 so prav to nedeljo prvič predvajali oddajo v novi seriji, ki so jo poimenovali Debate z Bergantom. Ne, ne gre za še en debatni ring, v katerem sogovorniki tekmujejo, kdo bo preglasil koga, pač pa gre za umirjeno oddajo v nedeljskem terminu, v kateri Bergant stavi na nekaj, česar nam kronično primanjkuje: čas, strokovnost in – morda presenetljivo – tišino.
Srečali smo se pred začetkom snemanja prve oddaje. Scena je bila že izpopolnjena, glasba posneta, luči tako rekoč pripravljene. »Kolegice in kolegi, ki skrbijo za to, so se res zelo potrudili,« je tako komentiral sogovornik, ko smo iz dvigala izstopili v petem nadstropju, kjer sta v poslopju TV Slovenija menza in kavarna. To se je zdel najbolj primeren kraj za pogovor. Pogled od tam res sega na vse strani Ljubljane in prostor je kot nekakšna mala terasa, s katere vidiš, kaj se dogaja v mestu. To pa je navsezadnje tudi ena od nalog novinarstva.
Igor E. Bergant to zelo dobro ve. In kljub dolgoletni karieri, ki se je začela v športnem novinarstvu in dosegla vrhunec v političnem, deluje sveže, skorajda razbremenjeno. Kot nekdo, ki je pravkar odložil težek nahrbtnik dnevnih novic in si nadel pohodne čevlje za daljšo, bolj premišljeno pot.
Umirjenost namesto histerije
Njegova nova oddaja namreč ni zasnovana kot tekmovanje v kričanju. Nasprotno. »Moja ideja je bila, da bo to sicer res televizijska oddaja, vendar pa je njena podoba tudi zelo 'podkastovska'. S tem mislim, da je tudi zvočna, se pravi, da se res predvsem pogovarjamo,« pojasnjuje. V svetu, kjer prevladujejo hitri rezi in vizualni spektakli, se zdi njegova odločitev za format, ki stavi na vsebino in zvok, skorajda uporniška. Grafika bo sicer prisotna, inovativna in lepa, toda bistvo bo drugje – v besedi.
Glavni razlog za to spremembo tiči v frustraciji, ki jo pozna vsak novinar v dnevnoinformativnem programu. Čas. »Strokovnjaki in strokovnjakinje so velikokrat zavrnili sodelovanje v Odmevih. Ne zato, ker ne bi želeli nastopati, ampak zato, ker so rekli, da v nekaj minutah zelo težko nekaj pojasnijo. Pravzaprav si pahnjen v položaj, ko si morda bolj površen,« razlaga Bergant. Nova oddaja bo nudila 50 minut »neto« časa. To bo prostor, kjer se misel lahko razvije, kjer argument dobi težo in kjer ni pritiska, da moraš v 30 sekundah rešiti svet.
Format je jasen: trije gosti (včasih dva, nikoli eden ali štirje, saj to poruši dinamiko), ena tema. In kar je ključno – brez aktivnih politikov. »Res ne bomo vabili politikov. Ti zelo veliko nastopajo v vseh drugih oddajah in mislim, da imajo dovolj časa, da povedo tisto, kar si mislijo,« je odločen. Ustvariti želi varen prostor za strokovnjake, za ljudi z univerze, za tiste, ki vedo, vendar se pogosto umikajo iz javnosti prav zaradi strahu pred burnimi odzivi in medijskim linčem. »Če jim odpremo ta prostor, da jim je všeč, ker se lahko 50 minut kakovostno pogovarjajo, mislim, da na ta način lahko pokažemo, da je možna normalna, nehisterična konstruktivna razprava.«
Teme, ki jih Bergant načrtuje, so premišljeno izbrane. Ne gre za lovljenje dnevnih senzacij, temveč za fenomene, ki krojijo naša življenja. Prva oddaja je bila namenjena vprašanju, kako preživeti v tem ponorelem svetu, ki je postal zelo nepredvidljiv. Gostil je zgodovinarko, dr. Matejo Ratej, ki se ukvarja z zgodovino slehernikov, antropologa in pisatelja dr. Miho Mazzinija ter psihiatrinjo dr. Bredo Jelen Sobočan.
Sledile bodo teme, ki zadevajo slovensko bit. Zimske olimpijske igre, na primer, toda ne skozi prizmo medalj, temveč skozi prizmo podnebnih sprememb. Ali so zimske olimpijske igre v taki obliki sploh še smiselne? Kaj pomeni to, da se selijo v puščave? Kaj to pomeni za nas v Sloveniji?
Pogovor z Igorjem E. Bergantom seveda ne more mimo stanja v novinarstvu na splošno. Njegov pogled je realističen, toda ne brez kančka ciničnega optimizma. Priznava, da je novinarstvo v krizi. »Zagotovo, novinarstvo je v krizi, predvsem zato, ker se v mnogih delih nismo znali dovolj hitro prilagoditi novim tehnologijam,« meni. Družbena omrežja imenuje asocialna omrežja in opozarja, da so nekatere platforme postale »nekakšna mnenjska greznica«, kjer je s kakovostnimi informacijami težko prodreti.
Vendar se zaveda nujnosti prisotnosti. »Če te tam ni, se v bistvu odmakneš od dela aktivnega prebivalstva,« še pravi. Primerja nas z Avstrijo in Nemčijo, državama, ki ju zaradi svojih korenin in zanimanja dobro pozna. Opaža, da je tam kljub temu, da marsikaj delajo bolje in bolj smiselno, položaj medijev »podobno slab«.
Je pesimist? Morda. Uporabi zanimivo prispodobo o kopanju jame. »Ko prideš na dno, gre načeloma lahko samo še navzgor … Vendar pa, saj poznamo prispodobo … nekdo lahko koplje in pride do dna, nakar se nekdo od spodaj prebije iz luknje navzgor. In tako vidiš, da je lahko luknja še precej bolj globoka,« se nasmehne. Kljub temu verjame v cikličnost zgodovine in v to, da se bodo stvari začele obračati, ko bomo dosegli kritično točko.
V tem kontekstu je njegova oddaja morda majhen korak v pravo smer. »Moj ego ni tako zelo velik, da bi mislil, da s tem lahko bistveno spremenim Slovenijo in še manj svet. Mislim pa, da je to majhen korak, ki se meni zdi potreben zato, da povečamo neko našo verodostojnost,« skromno doda.
O švedskih losih
Bergant je v pogovoru presenetljivo odkrit glede pasti, ki prežijo na medijske osebnosti. »Zelo veliko ponudbe na tem področju je povezane s politiko ali pa s 'hranjenjem egov' in narcisov. To je kar velik problem v Sloveniji,« opozarja. Opaža, da ljudem relativna slava v medijih in politiki hitro stopi v glavo, da dobijo občutek navidezne moči in nezmotljivosti. »Ljudje se zelo hitro zaljubijo sami vase,« pokomentira.
Sam se proti temu bori z neizprosno samokritiko in z delom v krogu ljudi, ki mu ne kimajo. »Vedno sem bil obkrožen z ljudmi, ki so mi bili pripravljeni povedati to, kar si mislijo, zelo iskreno. Nikoli se nisem obkrožal s kimavci,« pravi. Priznava, da kritiko v prvem trenutku težko sprejme, kar je človeško, toda o njej vedno razmisli. »Redko sem zadovoljen sam s sabo. Zelo hitro že pri sebi vidim, kaj ni bilo v redu.«
Njegov pogled na televizijo je širok in vključuje tudi koncepte, ki se pri nas zdijo tvegani. Očara ga skandinavski koncept počasne televizije. »Eden izmed velikih vsakoletnih spomladanskih vrhuncev švedske nacionalne televizije SVT je selitev losov. Teden dni 24 ur na dan z različnimi kamerami spremljajo, kako se te živali selijo,« pripoveduje z navdušenjem. Čeprav se zaveda, da tak format ne prinaša rekordne gledanosti, v njem vidi vrednost – umirjenost, stik z naravo, odmik od histerije. Morda je prav njegova nova oddaja s svojim umirjenim tempom slovenska različica takšnega pristopa, le da namesto živali opazujemo migracije idej. Ko beseda nanese na prihodnost, se sogovornikovim očem povrne iskra. Poleg nove oddaje in želje po prenovi vremenske napovedi na RTV (kjer si želi bolj človeku prijazno razlago podnebnih sprememb) pripravlja tudi projekt, ki mu, kot pravi, leži na duši. Gre za videokast oziroma podkast z delovnim naslovom Fenomenalna Slovenija.
Njegov cilj je predstaviti slovenske fenomene na inovativen način. »Kamenodobni Slovenci so izumili trajnostno mobilnost z lesenim kolesom,« se pošali, vendar takoj preide na resnejše, fascinantne ugotovitve. Zanima ga, zakaj smo narodnozabavno glasbo dali svetu kot darilo, kaj pomeni kozolec, predvsem pa se poglablja v jezik.
Tu postane Bergant pravi filozof jezika. »Imamo državo, ki ima v svojem imenu 'love', ljubezen v angleškem univerzalnem jeziku.«. Toda ne ustavi se pri tem turističnem sloganu. Opozarja na slovensko besedo človek, ki prav tako vsebuje »love«. In nato postreže z briljantno opazko o Celovcu. »Slovensko ime za mesto Celovec vsebuje 'love'. Nemško ime Klagenfurt pa 'Klage' – tožbo, pritožbo,« analizira. Kot nekdo, ki ima korenine tudi v Avstriji in Nemčiji, to pove brez zlobe, vendar z jasnim zavedanjem simbolne moči jezika.
Želi spodbujati zdravo domoljubje. Ne onega populistično in politikantsko prisvojenega, ampak tistega, ki temelji na poznavanju in spoštovanju lastne dediščine. »Včasih preveč, včasih pa premalo ljubimo same sebe,« meni.
Morda njegova sposobnost, da na Slovenijo gleda »od zunaj«, čeprav je njen neločljiv del, izvira iz njegovega porekla. »Po definiciji mnogih nisem čistokrven Slovenec, ker imam korenine povsod,« pravi odkrito. Njegovi predniki prihajajo iz celotnega alpsko-panonskega prostora, nedavni test DNK pa mu je pokazal celo, da je »malo Danca«. »Moji predniki izvirajo z vseh vetrov: severnih, vzhodnih, južnih in zahodnih,« razlaga.
Ta multikulturna vzgoja in večjezičnost sta mu dali širino. »Vedno smo bili v družini odprti v svet,« se spominja. To mu omogoča, da na slovenske fenomene gleda z distanco, ki je potrebna za objektivnost, vendar hkrati z ljubeznijo nekoga, ki tu živi.
Če se za konec še enkrat vrnemo k aktualni oddaji. Na vprašanje, kaj bo zanj uspeh, Bergant ne odgovarja s številkami. »Predvsem si želim, da bi bili zadovoljni gledalci in gostje. Da bi rekli: 'Mogoče je pa prav tak pristop manjkal.'« Želi si, da bi povabljeni odhajali iz studia z občutkom, da so imeli priložnost povedati nekaj smiselnega, in da bi tisti, ki bodo oddajo poslušali kot podkast med tekom ali vožnjo, v njej našli vrednost.
