Zgodba, ki jo ponuja dr. Aljoša Harlamov, pisatelj, urednik, literarni zgodovinar in kritik, rojen leta 1983 na Ptuju, a že pol življenja živi v Ljubljani, je sicer prava in do konca napeta kriminalka. Bere pa se tudi kot sočna, a spoštljiva alternativna biografija našega največjega pesnika, vezana na poletje 1835, ko France Prešeren iz Ljubljanice potegne razpadlo truplo neznane ženske.
Doktorirali ste iz slovenskega modernističnega romana, potem pa ste bili do pred kratkim urednik pri Cankarjevi založbi. Zakaj ste se odločili, da boste stopili na samostojno, pisateljsko pot?
Imel sem veliko razlogov za nezadovoljstvo. Žal mi je, da smo se na koncu tako razšli, ampak založbi sem še vedno zvest in hvaležen, čeprav spoštovanje očitno ni bilo obojestransko. Sicer pa sem od malega želel biti pisatelj. Ustvarjati svetove, začarati bralce z zgodbo … Ker nimam otrok, kreditov ali pretirane želje po kopičenju lastnine, je bil zadnji čas, da se odločim za ta korak.
Potem ko ste odšli iz založbe, je nastal obširen zgodovinsko-kriminalni roman. Ste prebrali vsa Prešernova dela, ko ste se pripravljali na knjigo?
Trudil sem prebrati čim več relevantnih knjig in člankov o Prešernu, njegovem času in njegovih sodobnikih, s poudarkom na letu 1835, ko se dogaja zgodba romana. Pa seveda o Avstro-Ogrski, Habsburžanih, tudi kakšen priročnik o razvoju kriminologije sem prebral. Sem pa večino dela opravil že pred desetimi leti, ko sem dobil idejo za zgodbo. Takrat sem prebral vse romane o Prešernu, biografije, pisma …
Ste šli tudi v zgodovinske arhive?
Niti ne. Zanašal sem se na raziskave drugih. Verjemite mi, že s tem je bilo dovolj dela in že tako sem moral krotiti svojo obsedenost s podrobnostmi. Zato v zahvali pišem, da te knjige ne bi bilo brez številnih drugih knjig, ki jih niti nisem mogel vseh našteti. Skratka, že pred desetimi leti sem podrobno razčlenil zaplet, zgodbo in like. Sem pa moral seveda pred pisanjem lani vse to obnoviti. Moj način pisanja je tak, da se moram vživeti v prostor in čas, da ga moram začutiti, tako kot moram začutiti svoje like. Med njimi se moram počutiti domače. Za vsak lik tega romana sem si recimo naredil kartoteko z opisom značaja, citati, s fotografskim gradivom. Vsakega sem moral spoznati do te mere, da je zame postal živa oseba, ki sem jo potem samo postavil v zgodbo. In na podoben način sem obravnaval mesto Ljubljana, ki je v tem romanu kot še eden od likov.
Skozi to ste verjetno dobili tudi malce drugačno sliko, kot jo imamo o Prešernu zdaj.
Prebral sem veliko novejših monografij in razprav o Prešernu, saj se je ideja o tem, kdo in kakšen je bil, v zadnjih letih zelo spremenila. Spremenil pa se je tudi odnos javnosti. Naše učiteljice v osnovni in srednji šoli so še skrivale njegovo človeško plat. Če si jim omenil, da ga je rad pil ali da je pisal tudi zelo vulgarne pesmice, so bile zgrožene nad predrznostjo in nespoštovanjem. Danes pa smo šli v povsem nasproten ekstrem. Danes o njem vsi bolj vejo, kakšen pijanec da je bil, ne znamo pa več ceniti njegovega pesniškega genija. To je bil seveda človek z napakami, tega ne gre skrivati, vendar je bil vsekakor tudi izjemen umetnik, ki je pisal evropsko poezijo v času, ko so v kranjščini drugi pisali samo kuharske bukve in pridige. Klasično poezijo v strogi metriki. In res si težko predstavljam, da je to lahko pisal človek, ki je bil neprestano pijan.
Vaš Prešeren v romanu je precej drugačen kot tisti, ki nam ga zadnja leta rišejo. Vaš Prešeren ni alkoholik. Dela v odvetniški pisarni in piše za tiste čase obsežno in zapleteno delo Krst pri Savici. Za pitje nima dovolj časa, ko pa pije, se vidi, da ga pitje zelo utruja …
Čisto resno mislim, da bi Prešeren težko pisal tako kompleksno in komplicirano poezijo, če bi bil cele dneve pijan. Ali da bi bil tako dober odvetnik, kot pričajo nekateri. Če mu je to uspevalo kljub vsemu temu, pa bi ga morali zaradi tega kvečjemu še bolj ceniti. Po mojem ta podoba pijanca izhaja deloma tudi iz zgroženosti Ljubljančanov, ker je neprestano kršil zatohlo meščansko in krščansko moralo, ki je takrat vladala na Kranjskem. Tudi danes o kulturnikih slišimo marsikaj, pa so včasih čisto v redu ljudje.
Odnos Julije in Prešerna je v romanu res zelo poseben. V vaši knjigi, če naj to izdamo, pravzaprav pomaga prodajati Julijo bogatemu snubcu in ga ona kot ženska, v knjigi ima 19 let, sploh ne zanima.
Ob preučevanju razmerja med Matijo Čopom in Prešernom, njunih prepričanj o poeziji in umetnosti, sem se začel spraševati, koliko je bila ta opevana ljubezen do Julije pravzaprav le skrbno izdelana poza. Prešeren je v podobo romantičnega pesnika, ki je ves čas v sporu z družbo, vključil tudi idejo trubadurske ljubezni – to je ljubezen, ki mora biti nedosegljiva, da je čista. Julija je bila po vseh kriterijih takratnega časa za Prešerna natančno to – nedosegljiva, čista ljubezen. Večina zgodovinskih poročil trdi, da nikoli nista spregovorila besede. Nekateri pa celo dvomijo, da je Prešernova zgodba o tem, kako jo je zagledal v trnovski cerkvi, resnična. Seveda jaz v svoji knjigi v to dodajam tudi veliko domišljije. Zdelo bi se mi namreč neverjetno smešno, če bi bila ena najbolj prepoznavnih ljubezenskih zgodb v slovenski zgodovini povsem izmišljena.
Andrej Smole, pesnikov najboljši prijatelj, je v romanu po drugi strani pravi bon vivant in lomilec ženskih src.
Seveda sem spet nekoliko pretiraval, karikiral njegov značaj in življenjsko zgodbo, čeprav vse temelji na zgodovinski resnici. Smoleta sem tako deloma oblikoval tudi po Andrewu Tatu, šovinistu in mizoginu, ki mlade fantke uči o tem, da bi morale ženske nazaj za štedilnik …
Po drugi strani je bil odnos do žensk v tistih časih – zgodba se odvija v Ljubljani poleti 1835 – katastrofalen. Natakarice so v glavnem tudi prostitutke, hčerke se dobesedno prodajajo bogatim možem.
To je obdobje, v katerem, če nekoliko pretiravam, med poroko in prostitucijo ni bilo veliko razlike. Dekleta so dobesedno prodajali v zakone. Povsem normalno je bilo, da so mlado dekle poročili z veliko starejšim moškim. Ženske so bile v tistih letih bolj blago kot kaj drugega. Družine so si z dekleti kupovale ugled. To je bil še čas trdega patriarhata, ki bi ga danes nekateri radi nazaj.
V ozadju se odvija zgodba o reformah stare Avstrije, ki naj bi se končale leta 1848 s pomladjo narodov. Namigujete, da so bili Slovenci v Ljubljani že organizirani pod prostozidarji, na čelo ste postavili samega Jerneja Kopitarja.
Prostozidarski del zgodbe je seveda izmišljen. Tu sem si privoščil nekaj parodije na sodobne parade nacionalizma, ki se jih radi gremo ob praznikih, tudi ob kulturnem. Mularija bi rekla, da so kremž. Je pa bil to izredno zanimiv čas, ko se je rojevala sama ideja nacije. Ko se je po Evropi začelo širiti razmišljanje, da so ljudje, ki govorijo isti oziroma podoben jezik, neka posebna enota, ki se ji je reklo narod. Pred tem so se ljudje identificirali s pokrajino, v kateri so živeli – Ljubljančani so bili Kranjci, ne Slovenci. In Kranjci so bili tako slovensko kot nemško govoreči Ljubljančani. Jezik še ni bil podlaga za identiteto, saj sta si tudi Prešeren in Čop pisala izključno v nemščini.
Ironija je, da se je Prešeren najbrž vse do zadnjih nekaj let življenja imel predvsem za Kranjca, ne Slovenca. Ker ko piše o »Slovencih«, ni vedno jasno, kaj s tem misli – velikokrat tako imenuje kar vse Slovane ali pa samo tiste slovensko govoreče ljudi, ki so živeli na Kranjskem. Jernej Kopitar pa je pisal celo o nekakšni veliki Sloveniji, saj je med slovenske jezike uvrščal tudi kajkavska narečja, ki so danes del hrvaščine. Ampak v slovenski nacionalistični zgodovini Kopitarja zaradi vloge cenzorja dojemamo kot sovražnika slovenstva, Prešerna pa za največjega slovenskega pesnika.
Je vaš roman bolj prirejena biografija, kriminalka ali, kot smo prebrali, pa se težko strinjamo s tem, parodija?
Humor je moj način upora proti absurdu življenja in tudi Prešeren je imel po mojem mnenju izjemen smisel za humor. Zato sem se v knjigi vsekakor delal norca tako iz slovenske zgodovine kot iz mita o Prešernu. Ampak vedno dobronamerno – zato, da spodbudim razmislek in zabavam bralca. Konec koncev pa sem želel napisati predvsem napeto kriminalko, ki bi posrkala bralca in mu ne bi dala odložiti knjige do končnega razkritja. Prvi odzivi bralcev pravijo, da mi je to uspelo, česar sem res vesel.
Za konec se vrniva na začetek. Se v Sloveniji da živeti od pisateljevanja?
Samo od pisanja knjig niti ne. Na srečo sem tudi urednik, predavatelj, moderator … Moj načrt je, da bi s pisanjem žanra zaslužil vsaj toliko, da bi lahko letno dva ali tri mesece posvetil pisanju nove knjige. Ker v tem neznansko uživam.
