Zagotovo ste se že vprašali, kdo je človek, ki ga kamere ujamejo skorajda na vseh večjih športnih tekmovanjih, na katerih nastopajo slovenski športniki. Navijač, ki ne izbira športov in navija tako na kolesarskih dirkah kot na smučarskih skokih, košarkarskih tekmah, plezalnih preizkušnjah in vseh športih vmes. Športni navdušenec, ki s svojo zeleno opravo, čepico in očali naše športnike včasih podraži z naprej pripravljenimi odličji. In očitno človek, ki ima veliko dopusta ali vsaj neizmerno razumevajočega šefa.
Najbolj prepoznavnega slovenskega navijača Aleksandra Javornika smo ujeli nekaj dni po tem, ko se je vrnil z olimpijskih iger v Italiji, hitel po službenih opravkih in hkrati že pripravljal kovčke za let čez lužo, kjer se je kasneje v Los Angelesu udeležil košarkarske tekme z Luko Dončićem in zvezdniku osebno čestital za rojstni dan ter navijal na hokejski tekmi za Anžeta Kopitarja. »Brez skrbi, do Pokala Vitranc in poletov v Planici bom nazaj,« je razblinil zadrego, ali to pomeni, da bo manjkal na dveh pomembnih tekmah slovenskih zimskih športov.
Aleksander Javornik prihaja iz Žalca in je od nekdaj športni navdušenec. »Stadion je bil moj drugi dom,« se vrne v otroštvo. Takrat je bil nogometaš in član nogometnega kluba Žalec. V najstniških letih je pred televizorjem navijal za Matejo Svet in Bojana Križaja, kasneje tudi za druge športnike, nato pa nekega dne vstal s kavča in se pridružil navijačem na tribunah, v dvoranah, stadionih, v mrazu in snegu, v vročini in sopari. Pravi, da bi težko izbral svoj najljubši šport, a če že mora, so to dvoranski športi in med njimi košarka. Ta ga je tudi popeljala na pot najzvestejšega slovenskega navijača, pri čemer ima nekaj zaslug sam Goran Dragić.
»Dragić me je pogosto videval na tribunah, zato je po neki tekmi leta 2014 pristopil k meni in mi predlagal, naj se navijaškega posla lotim resneje, naj dobim kakšnega sponzorja, da si bom lažje pokrival vse stroške. Zavedal se je, koliko sem sam vložil v to. Tista pobuda je bila povod, da sem začel pogosteje obiskovati športne dogodke,« pripoveduje.
Navijal je, ko je pred zasloni in na stadionih trepetala vsa Slovenija, a tudi takrat, ko je bila v izteku ali ob progi le peščica navijačev. Zadnjih 12 let je stalen obiskovalec domačih, evropskih in svetovnih tekmovanj, a za zdaj na tribunah še ni srečal tako vsestranskega navijača, kot je sam.
Športniki potrebujejo navijače
Razmišlja, da športa ni brez navijačev. »Športniki se morajo za dosego rezultatov odrekati veliko stvarem, tako družabnemu in umirjenemu življenju, družini, drugim sanjam in ne nazadnje hrani. Navijači smo tukaj zanje, da jih motiviramo. Smo nekakšna protiutež vsem tem odrekanjem, duhovna hrana, ki jih ponese višje. Drug drugega potrebujemo,« se zazre v bistvo svojega poslanstva. Ugotavlja, da smo Slovenci dobri in glasni navijači. Izpod letalnic v Predazzu, kjer so naši orli osvojili štiri olimpijske kolajne in kjer so slovenski navijači med najglasnejšimi in najštevilnejšimi reševali vsaj del olimpijskega utripa, se je vrnil ponosen, da je Slovenec.
»Znamo se veseliti rezultatov, radi navijamo, dobri rezultati nas povezujejo. Je pa res, da smo včasih tudi premalo složni, posebno ko se na parketu ali igrišču znajdeta dva domača kluba. V takšnih primerih prevečkrat pozabimo, da navijači pridemo na tekmo pomagat športnikom, ne pa obračunavat med seboj. Znamo biti tudi neučakani, ko rezultati niso v sami špici. Ni kaj, naši športniki so nas z rezultati razvadili in dvignili naše želje ter pričakovanja,« razmišlja.
Na tribune sem in tja pride z izdelanim pokalom ali medaljo. Tudi na olimpijske igre v Predazzo se je odpravil z zlato olimpijsko kolajno okoli vratu. Pravi, da s tem ne napoveduje rezultatov, ampak z dodatno energijo podžiga športnike. »S tem jih želim malce podražiti oziroma izzvati in narediti še bolj lačne zmage. Z odličjem jih poskušam motivirati, da dajo več od sebe, kot bi sicer. Pokali vsekakor utrjujejo zmagovalno miselnost, na tekmah dvoranskih ekipnih športov, za katere sem pripravil pokale, so se naši vedno uvrstili med štiri najboljše,« je ponosen.
Spomni se na anekdoto s Finskega, kjer je leta 2017 s pokalom v roki spodbujal naše košarkarje na tekmi za preboj v finale evropskega prvenstva. »Igralci so imeli prost dan in so se družili z nami navijači. Moram reči, da to danes malo pogrešam, tega medsebojnega druženja je vse manj. No, v nekem trenutku mi je nekdo pokal izpulil iz rok, z navijaškimi očali na očeh nisem prav dobro videl, kdo mi ga je izmaknil, pa sem se podal v dir za njim, kot da je največji zmikavt. Izkazalo se je, da je bil Goran Dragić. S tem je pokazal, kako si želi, da bi Slovenija osvojila to prvenstvo,« se danes smeje pripetljaju.
In ga na koncu tudi je. Tisto finalno tekmo v Turčiji ima zapisano globoko v srcu. »Bil je smeh do ušes in nič ni lepšega kot smeh. Trenutki, ko so me po zmagoslavni tekmi igralci povabili v svoj avtobus, mi v roke dali svojo medaljo, ko sem kasneje v hotelu lahko vsakemu osebno čestital, so bili zame eni najlepših v življenju,« pripoveduje, da so vsi ozebli prsti na nogah, vse ure čakanja v ciljih in iztekih ter stroški poplačani z veseljem športnikov. Srečen je, če lahko po tekmi z njimi izmenja kakšno besedo ali se z njimi fotografira. V tem trenutku je edini, ki ima doma »zlato olimpijsko medaljo« s podpisi vseh naših najboljših smučarskih skakalcev.
Šef, ki razume
Marsikdo se vpraša, kako to zmore. Tako finančno kot fizično. In kako na ta njegov hobi gleda njegov delodajalec. Ko ga o tem povprašamo mi, smeje odkimava: za njim ne stoji nobena športna zveza, še manj država. Ni plačan navijač, ni zastonj vstopnic, ima pa šefa, ki ga razume, da je to svojevrsten prispevek podjetju in Sloveniji. Zaposlen je v podjetju Fužinar, kjer skrbi za prodajo oken, vrat in preostalega stavbnega pohištva. »Resda sem veliko odsoten, a vse to nadoknadim, ko sem v službi. K sreči imam šefa, ki ne šteje ur, ampak dosežke,« razloži. Ali mu prepoznavnost kaj pomaga pri prodaji? »Če ne drugače, pri zaupanju. Mislijo si, da se verjetno ne bi kazal po televiziji, če bi bil lopov,« se posmeje sogovornik.
Vrneva se na stroške njegovega hobija. »Za ogled olimpijskih tekem sem plačal 1500 evrov. Iz svojega žepa,« postreže s podatkom. Vstopnice za tekme olimpijskih iger so bile ene najdražjih doslej, sicer pa ugotavlja, da cene vstopnic za tekme, na katere odhaja po vsej Evropi in svetu, znašajo približno pet do največ deset odstotkov vseh stroškov. Veliko več ga stane, da pride na prizorišče tekme, tam prespi in kaj poje.
»Imam pa lepe izkušnje,« se vseeno ne pritožuje, »ljudje me prepoznajo kot tistega s televizije, marsikdo se želi z menoj slikati, včasih hitreje dobim mizo v gostišču. Nazadnje, ko sem potoval v Predazzo, so na bencinski črpalki okrog mene zakrožili policisti. Bil sem prepričan, da naju s kolegom, s katerim sva potovala, čaka natančen pregled, a so se na moje presenečenje želeli zgolj fotografirati z menoj in z menoj popiti kavo. V življenju mi je lepo, rad se družim s športniki, videl sem veliko sveta, ta moj hobi mi je prinesel toliko veselja, da niti ne razmišljam o tem, kaj vse sem moral zanj žrtvovati.« Tudi za mraz, ki ga z leti vse težje prenaša, ima rešitev: dvojne nogavice in dolge spodnje hlače. Pa čim prej pasti v navijaško vzdušje!
