Biolog Žiga Ogorelec iz Kočevja je dokazal, da smo Slovenci vzdržljivi ljudje. V televizijskem šovu Alone, enem redkih, ki ostajajo resničnostni šov v pravem pomenu besede, mu je v mrzli Kanadi, nekje znotraj arktičnega kroga, uspelo brez kakršnih koli vnaprejšnjih zalog hrane preživeti 90 dni in zmagati. Čeravno so mu stavnice pred odhodom v divjino napovedovale, da bo izpadel prvi, ker s seboj ni vzel kresila. Še nikomur, ki se je v to pustolovščino podal brez njega, namreč ni uspelo zmagati. »Zmagal sem, ker si nisem želel zmage, ampak nove izkušnje,« je danes prepričan 35-letni doktor naravoslovnih znanosti, ki je moral dolgih devet mesecev o svoji zmagi molčati. Prav tako so se javno lahko njegovega uspeha šele po koncu predvajane serije razveselili vsi njegovi domači.
Biolog, raziskovalec, navdušenec nad naravo in vodnik po Kočevskem je na naslov ameriške televizijske mreže History Channel svojo prijavo poslal že pred veliko časa. Znašel se je v družbi 60.000 prijavljenih in po sedmih letih čakanja prejel vprašanje, ali ga izziv še zanima. Ko je prestal teste in dokazal nekaj pomembnih veščin za preživetje v divjini, med drugim z izkušnjo enoletnega potovanja s kolesom okrog sveta in vodenjem šole preživetja v naravi, ki sta jo zasnovala skupaj z bratom, se je uvrstil v izbrano deseterico.
»To je bilo vsega dva meseca pred odhodom. Časa za priprave je bilo malo in med drugim sem ga izkoristil za to, da se čim bolj zredim. Tistih 12 kilogramov, ki sem jih pred odhodom pridobil, sem potem v divjini pokuril v vsega treh tednih,« pripoveduje. S seboj je poleg oblačil lahko vzel zgolj deset predmetov. »Lok, puščice, ribiško mrežo, trnke, vrvice,« našteva, da jih je bila polovica namenjena lovljenju hrane. S seboj je vzel še spalno vrečo, posodo, nož, lopato in žago. Sekiri se je odrekel, ker si je lopato zbrusil tako, da je lahko v sili razmer postala tudi sekira. Kresilo je pustil doma, ker se je v kočevskih gozdovih naučil ogenj zanetiti s trenjem.
Letalske vozovnice razkrile: odpeljali jih bodo v mraz
Teden dni pred odhodom, ko so jim z letalskimi vozovnicami razkrili vsaj približno lokacijo, je bilo jasno, da gredo na mraz. »Pri nas smo bili takrat sredi poletja; lahko si predstavljate, kako sem po trgovinah obupano iskal oblačila za najhujšo zimo,« se posmeje. Drži, temperatura se je na njegovi misiji spustila na minus 35 stopinj Celzija.
Na dan D so ga odložili ob delti reke MacKenzie. Samega, brez snemalne ekipe in režiserjev, opremljenega zgolj s tremi kamerami, da sam posname svojo dogodivščino. »Odložili so me v nepregledno ravnino z nešteto jezeri in brez vsakršne civilizacije, ob blatno reko in pokrajino z vsega tremi ali štirimi vrstami različnih dreves. Teren je bil brez čolna praktično neprehoden,« se je znova vživel v divjo pustinjo, kjer je najprej postavil preprost bivak in preizkusil, ali bo njegova ideja kapilarnega sistema čiščenja vode iz reke delovala.
Ko je to odkljukal, se je osredotočil na hrano. Lovil je ribe, nabiral jagodičevje, šesti dan mu je uspelo zanetiti ogenj. Kmalu je ugotovil, da bi se moral preseliti na bolj zatišno mesto. »Našel sem ga v zavetju, obdano je bilo z jezeri, kar je bilo super za ribolov. Tam sem si zgradil zemljanko. Ampak nisem bil tako pameten samo jaz, tudi medved je že pred mano ugotovil, da je to super lokacija, in si tam izkopal brlog. Videl sem ogromno medvedjih sledi, a k sreči se vse do konca tekmovanja nismo srečali.«
Dan 17
Nato je prišel dan 17, ko se mu je načeloma mirno življenje obrnilo na glavo. »Bilo je še dvakrat bolj dramatično, kot je prikazano v seriji,« zbudi zanimanje. Mimo je prišel los. Pred nosom se mu je majala 500-kilogramska žival. Vedel je, da bi mu takšen plen krepko olajšal preživetje. Ko je bil od njega oddaljen 20 metrov, je izstrelil puščico, nato pa se umaknil in čakal, da žival pogine. »Ampak potem je nekaj pljusknilo, los je šel v vodo. Jasno mi je bilo, da nikoli ne bom mogel iz vode potegniti več kot pol tone težke živali. Odplaval je 500 metrov stran na drug konec jezera. Obhodil sem jezero in ga naslednje jutro izsledil in poskušal še enkrat ustreliti, a je veja prekrižala pot puščici in odletela je v vodo, los pa se je namenil v jezero, ga preplaval in prišel ven zelo blizu mojega bivaka.«
Po dveh dneh intenzivnega lova je sogovornik svoj plen dočakal 240 korakov od njegovega začasnega doma. Mesa je bilo na pretek! Če ne bi od nekod prišel nenaden in občuten dvig temperatur. Meso se je začelo kvariti. »Takrat me je edinkrat zgrabila panika, meso sem začel rezati na tanke kose in ga ob ognju in dimu prekadil,« razloži.
Panika, da bi v roke vzel telefon in poklical ekipo, da ne zmore več, ga ni prijela nikoli. Ko je v bivaku iz blata zgradil še pečko z dimnikom, neke vrste slovenski »šporget«, je bil že na pol poti do zmage. »Ta pečka je v zadnjem delu tekmovanja, ko je postalo resnično mraz, pomenila bistven prispevek k zmagi. Z njo sem si v bivaku lahko ves čas ohranjal temperaturo okrog nič stopinj Celzija. In kaj meni, zakaj mu je uspelo? Žiga Ogorelec tu izpostavil štiri stvari: srečo z losom, vkopano zemljanko, peč in osredotočenost na hrano. Tudi na to, da je kot pravi Slovenec pojedel vse in ničesar zavrgel, obkuhal je ribje in losove kosti, jedel njihovo drobovino, kri in organe, jedel lubje, lovil zajce … »S tem sem si zagotovil več hranil kot sotekmovalci, ki so si odrezali zgolj lepe ribje fileje,« pristavi. In morda tudi to, da se je kot znanstvenik (nikakor ne kabinetni) preživetja lotil na nekoliko bolj znanstveni način. Povedano drugače: učenje na izkustvenih napakah si je prihranil za kakšen drug podvig.
Premišljeno len
Sicer pa je načrtno varčeval z energijo, stvari se je lotil šele, ko so bile zares potrebne. »Vrata v bivak sem si denimo naredil šele 50. dan. Delovalo je, kot da sem len, a bil sem premišljeno len,« se posmeje. S koščkom oglja si je v tem času zapisoval vse, kar je pojedel, kaj je delal, kakšno je bilo vreme, kolikokrat je šel na stranišče. »Ta natančen popis je na koncu tudi znanstveno zelo zanimiv, saj omogoča preučevanje delovanja telesa v ekstremnih razmerah,« razloži, da ga tudi v času boja za preživetje znanstveni duh ni zapustil.
Njegov najresnejši sotekmovalec je 87. dan omagal zaradi izstradanja. Prvi je obupal že po treh dneh, nekateri zaradi medicinskih razlogov, tretji zaradi težav z bivakom, četrti zaradi opešanja vida … Ko ga je 90. dan sredi divjine presenetil bratov obisk, mu je bilo v hipu jasno, da je zmagal. »Nisem bil še na koncu z močmi, hrane je bilo še za kak mesec dni, ostalo mi je še okrog 100 kilogramov mesa. Če bi me pustili, bi v naslednjih dneh žgal glino in si naredil večji lončeni lonec za kuhanje kosti. Projektov sem imel še veliko, med drugim sem si želel iz lesa izrezljati kakšen spominek za domače … No, na koncu sem moral to narediti na letališču, ko sem čakal let domov,« mu ne zmanjka tem iz divjine.
Domov se ni smel vrniti takoj, moral je skozi program počasnega privajanja na življenje slehernika in normalno prehrano. Kot pravi, mu je prihod nazaj v civilizacijo sicer resda prinesel tudi pol milijona ameriških dolarjev nagrade, a v prvi vrsti predvsem opomnik, kako udobno in ugodno pravzaprav živimo, a se tega ne zavedamo.