»Moj glavni uspeh ni zmaga, ampak že to, da sem sploh prišel zraven,« je Žiga Ogorelec povedal na petkovem predavanju, ki ga je pripravil Nacionalni inštitut za biologijo in na katerem je razkril ozadje svoje neverjetne pustolovščine. Razlog za takšno razmišljanje je preprost. Za sodelovanje v oddaji Alone se je skozi leta nabralo okoli 60.000 prijav, v posamezni sezoni pa v divjino odide le deset izbranih tekmovalcev.
Ogorelec se je prvič prijavil že pred sedmimi leti, vendar je bil format dolgo namenjen predvsem tekmovalcem iz Severne Amerike. Ko so ustvarjalci 13. sezone odprli vrata mednarodnim kandidatom, se mu je ponudila priložnost, na katero je čakal leta.
Pot do divjine kljub temu ni bila kratka. Kandidati so morali prikazati svoje znanje ribolova, orientacije, izdelovanja bivakov in drugih veščin, sledili so psihološki testi ter intenzivna preverjanja. Producenti namreč niso iskali ljudi, ki bi pred kamero zgolj nekaj dni igrali pustolovce, ampak tekmovalce, sposobne v ekstremnem okolju dejansko preživeti.
Ogorelec je imel pri tem veliko prednost. S preživetjem v naravi se ukvarja že od mladosti, s prijatelji pa so že leta 2007 začeli hoditi na lastne preizkušnje. Leta 2014 so ustanovili tudi šolo preživetja v gozdovih. »Vsako leto smo šli v večje izzive. Za več dni, z manj opreme, v težje pogoje. Imeli smo zimsko preživetje, preživetje samo z nožem, solo preživetje,« je opisal leta, v katerih je nabiral znanje, ki se je pozneje izkazalo za odločilno.
Pravila preživetja je obrnil na glavo
Tekmovalce so odpeljali daleč na sever Kanade, približno 200 kilometrov severno od arktičnega kroga. Že pot do njihovega začasnega doma je trajala tri dni – z več letali, nato čolni in nazadnje helikopterjem, ki je vsakega tekmovalca odložil na njegovi lokaciji. Vsak je smel s seboj vzeti le deset predmetov z vnaprej določenega seznama. Ogorelčev izbor je presenetil že pred začetkom. Ni imel sekire in celo kresilu se je odpovedal. Njegov glavni cilj je bil hrana. Klasična pravila preživetja pravijo drugače: najprej bivak, nato ogenj in voda, šele zatem hrana. Ogorelec je vrstni red praktično obrnil. »Jaz sem to na glavo obrnil,« pravi. V prvih dneh v divjini se je zato osredotočil predvsem na nabiranje jagodičevja, ribolov in postavljanja zank. Prvih nekaj dni ognja sploh ni zakuril. »Sam sebe sem prepričeval, da ognja ne potrebujem.«
Tveganje je bilo premišljeno. Vedel je, da bo hrane z vsakim tednom manj, zato je želel jesensko obilje izkoristiti, dokler ga lahko. Bivak je medtem nastajal počasi. Še po 50. dnevu ga je izboljševal in šele takrat začel izdelovati nekakšno peč z dimnikom. Na koncu je sistem deloval tako dobro, da je lahko z dolgim polenom ogenj vzdrževal pol dneva in z minimalno porabo energije ohranjal toploto.
Pri izbiri lokacije je imel po njegovih besedah nekaj sreče, še več pa je bilo opazovanja. Našel je prostor, obrnjen proti jugu, zaščiten pred severnimi vetrovi, blizu reke, jezera in območij z jagodičevjem. V bližini je bilo celo zapuščeno medvedje skrivališče kjer je shranil tudi del hrane. »Rekel sem si: to je predobra lokacija. Medvedi že vedo.«
Los, ki je spremenil igro
Najbolj dramatičen trenutek je prišel 17. dan. Ogorelec je z lokom in puščico ustrelil losa, težkega dobre pol tone. Do uspeha pa ni prišlo zgolj po naključju. Okoli bivaka je že prej ustvaril očiščene koridorje, po katerih se je lažje premikal in varčeval z energijo. Eden od njih mu je ponudil tudi odprtino za strel.
Los je bil oddaljen približno 20 metrov. Sledila je dolga in izčrpavajoča zgodba sledenja ranjeni živali, prečkanja območja in čakanja. Ko je žival nazadnje obležala, približno 240 korakov od njegovega bivaka, se je začelo novo delo. Ogorelec je moral ogromno žival ponoči razkosati, meso zaščititi in nato poskrbeti, da se ne pokvari. Prav slednje se je izkazalo za enega največjih izzivov. Računal je na nizke temperature, a ko so se temperature za kratek čas dvignile, je opazil, da postaja meso na otip lepljivo. »Takrat me je resno zaskrbelo in vedel sem, da moram narediti vse, da kvarjenje preprečim” Tri dni je meso rezal na trakove in dimil ter sušil v bivaku, ki je bil nekaj časa dobesedno napolnjen z njim, spal pa je zunaj. Ko je pritisnil pravi arktični mraz, je izdelal še nekakšno ledeno shrambo: meso je položil na led, ga prekril z dodatnim ledom ter ga z mokrim snegom pokril iz vseh strani, da je zamrznil, kar je naredilo shrambo praktično neprebojno za živali.
Toda samo meso ni bilo dovolj. Kot biolog je dobro poznal nevarnost prehranjevanja skoraj izključno z beljakovinami. Telo potrebuje tudi maščobe in druge vire energije, zato je ves čas nabiral jagodičevje, poskušal uporabljati notranje dele lubja ter skrbno shranjeval maščobo živali. Ko je losa razkosal si je pripravil tudi zalogo masti in ocvirkov. Pomemben vir hrane so bile tudi ribe in zajci. Ribolovu je namenil ogromno časa, dokler led ni postal tako debel, da je bilo prebijanje skozenj energijsko predrago. Pri zajcih so bile učinkovite predvsem zanke – če jih je deset postavil na pravo mesto, je lahko ujel tudi po dva zajca na dan.
A življenje v divjini ni bilo samo iskanje hrane. Vsak tekmovalec je bil hkrati tudi svoj snemalec. Kamere so postavljali sami, snemali svoje vsakodnevno delo, pri večjih dogodkih pa je Ogorelec uporabljal celo več kamer iz različnih zornih kotov. Paradoksalno mu je prav govorjenje v kamero pomagalo premagovati osamljenost. »Ko zgodbo z nekom deliš, ti mogoče malo mentalno pomaga. Si malo manj sam.«
Devetdeset dni, ki so spremenili pogled na življenje
Ogorelec svoje preživetje deli na tri obdobja. Prvih približno 42 dni je poskušal narediti čim več in izkoristiti vse, kar je ponujala narava. Nato je sledilo mirnejše obdobje, po 80. dnevu pa je prišla prava arktična zima. Temperature so bile skoraj ves čas pod minus 20 stopinjami. Na 90. dan se je začela tudi polarna noč, ko sonce ni več vzšlo.
V treh mesecih je njegovo telo doživelo izjemno obremenitev. Pred odhodom se je namenoma zredil za približno 12 kilogramov in prav toliko jih je izgubil že v prvih treh tednih. V naslednjih približno 70 dneh je izgubil še štiri kilograme. Imel je tudi nekaj zdravstvenih težav, predvsem s križem, nekaj dni prebavnih težav in občasne težave zaradi hudega mraza, vendar je opozorilne znake jemal zelo resno. V takšnem okolju se lahko manjša težava hitro spremeni v razlog za odstop.
Po 80. dnevu je bil prepričan, da nekdo od tekmecev še vztraja in da bi se tekmovanje lahko zavleklo tudi čez 120. dan. Začel je računati zaloge mesa, jagodičevja in maščobe ter se psihično pripravljati, da bo v divjini preživel božič in novo leto.
Takrat je postala najtežja misel na dom. »Odločil sem se, da sem si toliko let želel tega in da ne bom zdaj odnehal,« pravi. Posebej težka je bila odsotnost od majhnega otroka. Prepričeval se je, da je nekaj mesecev vendarle le drobec skupnega življenja. Tekmovanje se je zanj končalo 90. dan. Drugouvrščeni tekmovalec je odstopil tri dni prej, 87. dan.
Po vrnitvi v civilizacijo ni smel takoj poseči po običajni hrani. Sledil je desetdnevni program postopnega prehranjevanja in privajanja telesa. Prav zdravstveni podatki, ki nastajajo med oddajo, so po mnenju biologa eden zanimivejših stranskih rezultatov projekta. Tekmovalce tehtajo, spremljajo njihov vnos hrane in zdravstveno stanje ter tako dobivajo podatke o človeškem telesu v okoliščinah, ki jih zaradi etičnih omejitev skoraj ni mogoče preučevati drugod.
Toda najdragocenejše spoznanje, ki ga je Žiga Ogorelec prinesel iz arktične divjine, ni povezano ne z lovom ne z biologijo. »Danes vidim, da sem se pri določenih stvareh preveč gnal. Precej mi manjka, da bi se več ukvarjal s prijatelji in družino,« pravi. Po treh mesecih življenja, v katerem so bili pomembni ogenj, hrana, zavetje in naslednji dan, je začel drugače gledati tudi na čas. »V naravi je veliko stvari drugačnih. Narava ne hiti, ampak stvari se vseeno zgodijo. In vse je narejeno ob pravem času.« Morda prav zato njegova zmaga v Alone ni samo zgodba o človeku, ki je 90 dni zdržal v arktični divjini. Je tudi zgodba o tem, kako daleč moraš včasih od običajnega življenja, da ugotoviš, kaj v njem zares šteje.