Nekdaj so bile panjske končnice predvsem barvito poslikan kos lesa na čebeljem panju (kranjič), namenjen orientaciji čebel in razvedrilu čebelarja. Danes vemo, da so veliko več kot to: so kronisti vsakdanjega življenja, ogledalo humorja in verovanj naših prednikov ter dragoceni del slovenske kulturne dediščine.
Raziskovanje panjskih končnic se je doslej večinoma osredotočalo na umetnostnozgodovinske in etnološke vidike, precej manj pozornosti pa je bilo namenjene materialom in tehnologiji njihove izdelave. To raziskovalno vrzel želi s svojim projektom zapolniti doktorska študentka Meta Pivk s katedre za lesne škodljivce, zaščito in modifikacijo lesa na oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. S pomočjo sodobnih analitskih metod si prizadeva razkriti doslej neraziskane plasti teh malih, a pomenljivih izrazov ljudske umetnosti in pridobiti čim več podatkov o uporabljenem lesu, njegovi življenjski poti in stanju ohranjenosti do zgodb, ki se skrivajo v uporabljenih barvah in pigmentih.
Pri raziskavah panjskih končnic je bil les doslej nekoliko spregledan in pogosto obravnavan le kot podlaga za sliko, čeprav je tisti, ki nosi zgodbo staranja, razgradnje in ohranjenosti panjske končnice. Raziskave so večinoma potekale v okviru konservatorsko-restavratorskih posegov in so se osredotočale na opis vidnih poškodb, kot so razpoke, luščenje barvnih slojev in biološke poškodbe. Celostne študije, ki bi degradacijske procese povezovale s fizikalnimi lastnostmi lesa, njegovo higroskopnostjo in odzivom na okoljske dejavnike, pa so redke.
Prostemu očesu skrite zgodbe
Z naprednimi analitskimi metodami želi Meta Pivk skupaj s sodelavci razkriti pogosto spregledane korake v nastajanju panjskih končnic – od izbire drevesne vrste in načina razreza debla do priprave barv, uporabljenih pigmentov ter zaporedja in števila nanosov, hkrati raziskava osvetljuje tudi njihovo današnje stanje.
Da bi bili pridobljeni podatki kar najzanesljivejši, projekt temelji na sodobnih, pretežno neinvazivnih znanstvenih metodah: barvnih plasti pri preiskavah ne odstranjujejo, panjske končnice pa po analizah ostanejo povsem nepoškodovane. Raziskava pomeni tudi enega ključnih korakov k vzpostavitvi celovite baze podatkov o panjskih končnicah v Sloveniji, ki bo povezala umetnostnozgodovinsko, zgodovinsko in naravoslovno znanje.
»Zanimajo nas zgodbe, ki jih panjske končnice skrivajo – zgodbe, ki jih s prostim očesom sploh ne vidimo. Metode, ki jih uporabljamo na oddelku, pomenijo velik preskok v tovrstnih raziskavah, saj razkrivajo skrite sloje, tisto, kar očem ostaja nevidno,« uvodoma pojasni Meta Pivk.
Ideja za raziskovanje panjskih končnic s pomočjo sodobne tehnologije se ni porodila v laboratoriju, temveč povsem spontano, ko so na oddelku prejeli štiri starejše primerke. Meto Pivk, ki je obiskovala srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, je kulturna dediščina od nekdaj privlačila. Ko so prve analize s sodobnimi napravami razkrile, kakšno bogastvo še neodkritih informacij se skriva v teh na videz skromnih lesenih ploščah, je bil krog sklenjen …
Kakšne zgodbe torej še čakajo na razkritje? Na prvi pogled nepomembna packa na lesu morda sploh ni packa – lahko gre za pigmentni nanos ali posledico degradacije materiala. Odgovore, ki jih doslej nismo imeli, danes ponuja sodobna tehnologija, ki tudi razkriva, kako so podobe na panjskih končnicah sestavljene – dobesedno – po plasteh. Ker je mogoče natančno slediti zaporedju nanosov in ugotoviti, kaj je nastalo prej in kaj kasneje, se pred raziskovalci postopoma izriše celotna zgodba posamezne panjske končnice. »Na tej panjski končnici je zelo lepo videti, kako je bil obraz ene od figur dodan naknadno,« opozori med ogledom že analiziranega primerka.
Ne le les, tudi uporabljeni pigmenti lahko razkrivajo doslej neznane plasti zgodovine. Njihova porazdelitev in elementna sestava odpirata nova raziskovalna obzorja. Tako bi denimo večja prisotnost živega srebra v pigmentih lahko pomagala pri geografski umestitvi posamezne panjske končnice v okolico rudnika v Velenju.
»Rentgen« stanja lesa
Koliko panjskih končnic se je na Slovenskem ohranilo, pravzaprav ne vemo. Muzeji hranijo približno 2000 primerkov, predvsem Slovenski etnografski muzej in Čebelarski muzej v Radovljici, veliko panjskih končnic pa je tudi v zasebni lasti. Te so pogosto slabo dokumentirane: ne poznamo natančnega časa nastanka, avtorjev poslikav, uporabljenih barvil, niti hitrosti njihovega propadanja.
Raziskovalni projekt Mete Pivk zasebnim lastnikom ponuja edinstveno priložnost, da odkrijejo, kaj se skriva v barvnih plasteh njihovih panjskih končnic. Raziskave lahko razkrijejo, ali so bili uporabljeni stari, tradicionalni pigmenti ali že novejše industrijske barve, v kakšnem stanju je les ter ali bi bila v prihodnje smiselna restavratorska obravnava. Projekt poteka v sodelovanju z muzeji, pri čemer imajo pomembno vlogo tudi zasebni lastniki panjskih končnic.
Na kratko še o uporabljenih analiznih postopkih. Na oddelku za lesarstvo razpolagajo z najsodobnejšo raziskovalno opremo. Med ključnimi metodami sta mikro-XRF, ki omogoča analizo elementne sestave barvnih slojev in prepoznavo pigmentov, ter hiperspektralno slikanje, s katerim je mogoče kartirati pigmente po površini poslikave in razkrivati sloje, nevidne s prostim očesom. Po potrebi uporabljajo tudi FTIR-spektroskopijo za identifikacijo veziv, lakov in drugih organskih spojin ter Ramanovo spektroskopijo za natančno določanje anorganskih pigmentov. Dodatne metode so namenjene oceni degradacije lesa in površine, saj želi Meta Pivk v okviru projekta raziskati tudi hitrost in vzroke propadanja panjskih končnic. Medtem ko so nekatere izjemno odporne proti zobu časa, so druge bistveno bolj ranljive.
Eden ključnih ciljev raziskave je razvoj metode, ki bi omogočala neinvazivno, zgolj površinsko oceno (okvirne) starosti lesa. »Obstajajo indici, da bo to mogoče,« optimistično poudarja Pivkova in dodaja, da je ena od študentk že uspešno določila starost svile s pomočjo hiperspektralnega slikanja, znani pa so tudi poskusi z uporabo pigmentnega papirja. Večina zanesljivih metod za datacijo lesa je namreč invazivnih in zahteva odvzem mikrovzorca, česar si pri panjskih končnicah praviloma ne moremo privoščiti. Raziskovalka ob tem opozarja, da natančna določitev starosti panjskih končnic pogosto sploh ni mogoča. »Za zanesljivo datacijo lesa potrebujemo stržen, torej osrednji del debla, ter zadnjo braniko tik pod skorjo. Le če so ohranjene vse vmesne branike, lahko z gotovostjo določimo starost lesa.« Pri panjskih končnicah so ti pogoji le redko izpolnjeni, zato raziskava išče nove, čim manj invazivne poti do odgovorov – kar je ključnega pomena za ohranjanje kulturne dediščine.
Stabilni pogoji so ključ do ohranjenosti
Kako naj ljudje, ki imajo doma originalno panjsko končnico, kar najbolje poskrbijo za njeno ohranjenost? »Sem študentka lesarstva, zato ne morem podati natančnih navodil za celostno konservatorsko obravnavo panjskih končnic, saj to ne spada neposredno na naše strokovno področje. Lahko pa podam osnovna priporočila za njihovo hranjenje in ohranjanje z vidika lesa kot materiala. Les je živ, higroskopen material, ki se neprestano odziva na spremembe okoljskih dejavnikov. Prav zato je pri shranjevanju panjskih končnic ključnega pomena zagotavljanje stalnih in stabilnih pogojev. V okoljih s previsoko relativno zračno vlago se lahko razvije plesen in nastanejo biološke poškodbe, medtem ko prenizka vlažnost oziroma izrazito suhi pogoji povzročajo krčenje lesa, kar vodi v nastanek razpok in deformacij. Priporočljivo je, da se panjske končnice hranijo pri stabilni temperaturi od 18 do 22 stopinj Celzija in ob zmerni, uravnoteženi zračni vlagi. Pazimo tudi, da niso izpostavljene neposredni sončni svetlobi, saj UV-sevanje pospešuje razgradnjo lignina v površinskih slojih lesa. Posledice tega procesa so spremembe barve, zmanjšana kohezija površine in večja dovzetnost materiala za nadaljnjo degradacijo.«
Čeprav je raziskovalni projekt usmerjen na lesarsko področje in na dogajanje v podlagi sami, bo pomembno tudi sodelovanje drugih institucij, ki bodo pomagale zgodbo interpretirati na različnih področjih. »Navezali smo stik z Evropsko raziskovalno infrastrukturo za dediščinsko znanost, kjer nam bodo pomagali rezultate razumeti v širšem kontekstu – kar zadeva pigmente, samo kemijsko analizo barv … Imamo naprave, s katerimi lahko to pogledamo, ne znamo pa interpretirati celote zgodbe,« širino projekta strne Meta Pivk. Dodajmo še, da raziskava, ki bo sicer potekala med doktorskim študijem, nima časovne omejitve. »Tudi če bo kdo čez nekaj let našel vaš časnik na podstrešju in prebral članek, lahko stopi v stik z menoj, vedno sem odprta za sodelovanje,« v smehu doda mlada raziskovalka, ki je z dosedanjim odzivom ljudi zadovoljna, pogreša le več odziva prebivalcev s primorskega konca države.
