Ljubljanska kavarna Union je v decembru prostor, kjer se čas ustavi. Pod visokimi stropi in med bogato novoletno dekoracijo vrvež mesta potihne, ostaneta zgolj vonj po kavi in pričakovanje praznikov. To je idealna kulisa za pogovor z Bojanom Cvjetićaninom, karizmatičnim pevcem skupine Joker Out, ki je v zadnjem letu postala slovenski kulturni izvozni artikel številka ena. Ko sede za mizo, ne deluje kot nekdo, ki je pravkar preživel mesece na divjih evropskih turnejah, temveč presenetljivo zbrano. Kljub temu da ga javnost pozna kot energičnega frontmana – »shagadelic rock'n'roll bombo«, kot sem si zapisal v beležko pred intervjujem, je v živo preudaren, na trenutke celo filozofski.
Leto, ki se izteka, je bilo zanj prelomno, vendar pravi, da se po skoraj desetletju delovanja zdi, da so s skupino šele na začetku. Govorila sva o ceni slave, o tem, zakaj so impulzi in konflikti v bendu nujni za ustvarjanje, o prazničnih vonjavah in bizarnih darilih, ki prihajajo po pošti.
Če bi morali izbrati en prizor ali fotografijo, ki najbolj iskreno opiše vaših zadnjih 12 mesecev – kaj bi bilo na njej?
»To je vprašanje, ki ga nisem dobil še nikoli in ste me kar presenetili. (Vzame si precej časa za razmislek, op. p.) No, če bi moral vizualizirati to leto, bi bil to globus, prerezan na polovico. Spodnja polovica bi bila samo Slovenija, zgornja polovica pa bi sestavljala vse države, ki sem jih letos prepotoval. Pod tem globusom bi moralo biti morje, saj sem bil letos tam veliko več, kot sem po navadi. Na tem morju pa bi plula prelomljena veriga.«
Veriga?
»Da, vidim jo kot simbol. Letos se mi zdi, da sem se rešil nekih okovov. Veliko sem užival in dobro sem se počutil v svoji koži. To je prva slika, ki mi pade na pamet.«
Veliko leto
Prihodnje leto bo za vas veliko leto, Joker Out praznuje desetletnico. Katera lekcija vas je v tem letu najbolj presenetila – bodisi o glasbeni industriji bodisi o vas samih?
»Morda se sliši nenavadno, glede na to, da smo ves čas v polnem pogonu, toda lekcija je bila predvsem ta, da sem pravzaprav še zelo mlad oziroma da smo kot skupina še zelo mladi. Prihodnje leto praznujemo deset let, kar je več kot tretjina mojega življenja. Po eni strani se to zdi ogromno časa, po drugi strani je glavna lekcija letošnjega leta ta, da smo šele na začetku. Kljub vsemu, kar se je zgodilo, imamo občutek svežine.«
Na odru vas vidimo v soju žarometov, v razprodanih dvoranah delujete neustrašno. Kateri pa je bil tisti trenutek letos, ko so se luči ugasnile in ste si rekli: »Uf, to je bilo pa težko«?
»Takih trenutkov je bilo pravzaprav veliko. Najbolj me pretresejo dogodki, situacije, ki jih nisem stoodstotno vajen – ko ne koncertiram z bendom, ampak sem nekje sam, kot gost, ali ko moram početi nekaj drugega.
Spomnim se na primer 'roasta' pri Magnificu. Ko sem prišel domov, mi je bilo zelo stresno. Tam sem moral sedeti na stolu, pred 2000 ljudmi in kamerami, z občutkom, da ne morem pobegniti, četudi bi želel. Ta občutek absolutne ujetosti je, če se ga zaveš v nekem trenutku, kar moreč. Takrat si v glavi popolnoma sam, čeprav je okoli tebe milijon ljudi.
Ko si z bendom na odru, je dinamika popolnoma drugačna. Fantom in šovu zaupam tisočodstotno. Zaupam sebi v tistem kontekstu. Ko pa si v nepredvidljivih situacijah sam in si vajen imeti stvari pod kontrolo, je občutek, da ti lahko vajeti uidejo iz rok, precej zastrašujoč.«
Omenil sem, da ste na odru energijska bomba. Kakšni pa ste za praznično mizo, v bolj intimnem krogu? Ste tam bolj umirjeni?
»Pravzaprav se zelo rad družim. Nisem tisti, ki bi bežal od večjih skupin ljudi, tudi v zasebni sferi mi to ni tuje. Rad pojem, rad se šalim – oziroma če sem čisto iskren, rad se zafrkavam. Rad poslušam dobre vice in tudi kakšnega povem, upam, da dobrega. Tudi zasebno sem nekdo, ki rad drži družbo pokonci.«
Imate s fanti iz benda kakšno posebno tradicijo ob koncu leta?
»Ne, za konec leta nimamo posebne tradicije, imamo pa tradicionalne počitnice takoj na začetku novega leta, ko se vse umiri. Letos gremo na Tajsko. To se sicer dogaja že tretje leto zapored in moram biti iskren – jaz doslej še nisem šel.
Prvič, ko smo šli, sem tik pred odhodom zbolel za tako hudo angino, da sem moral ostati doma. Drugič pa psihično preprosto nisem bil v stanju za dolgo potovanje. Bil sem tako izmozgan, da bi mi pot na Tajsko več vzela kot dala. Nisem namreč največji ljubitelj dolgih potovanj in letal.
Letos pa, če bo vse po sreči, grem. Zelo se veselim, saj mi je bilo vsakič neizmerno žal, da me ni bilo z njimi. Če bi se lahko teleportiral, bi šel z veseljem, tako pa je ta dolga pot zame velik zalogaj. Trenutno sem v procesu iskanja tablet, ki me bodo uspavale za čas poleta.«
Na Tajskem verjetno še niste imeli koncerta …
»(Smeh.) Ne, na Tajskem še nismo igrali. Sem pa, zanimivo, iz Tajske in Kuala Lumpurja že dobil posnetke ljudi, ki na terasah pojejo Carpe Diem. Ko vidiš gospoda na drugem koncu sveta, ki poje tvoj komad, ker ve, da gre za skupino Slovencev, si misliš: 'Kaj za vraga se dogaja?'«
Posebna darila
Oboževalci vam pogosto pošiljajo darila. Ste prejeli kaj posebej bizarnega ali pa morda srčnega? Znano je, da so vaši oboževalci zelo kreativni.
»Ja, res. Rekel bi, da nas obdarujejo, kot da je božič vsak dan, celo leto. (Smeh.) Dobivamo ročne izdelke, pletenine, srajce, celo igrače, ki so tematsko povezane z nami. Sončnih očal smo dobili že toliko, da jih nobenemu od nas ne bo treba več kupiti do konca življenja.
Ta darila mi kot glasbeniku pomenijo ogromno, ker kažejo, koliko časa in energije je nekdo vložil v to. Pogosto takšnim izdelkom sledijo osebne zgodbe. V tem poslu se srečuješ z blatenjem, obrekovanjem in negativnimi mnenji. Nimam tako trde kože, da me to ne bi prizadelo. Ko pa ti nekdo pove, da si mu z glasbo praktično rešil življenje ali pomagal skozi težko obdobje, se zaveš, da je ena taka zgodba vredna več kot milijon negativnih kritik. To te napolni z energijo.
Če sprašujete o najbolj bizarnem darilu … Dobili smo vudu lutke. Vudu lutke nas samih. Nekaj me že špika v hrbtu, tako da predvidevam, da nekje obstajajo duplikati. (Smeh.)«
Pogovarjava se v prazničnem času, zato vprašanje: kaj je za vas pravi vonj po praznikih?
»Zame je vonj praznikov vonj praženih mandljev in kuhanega vina. Pa morda kar kranjske klobase. Po centru Ljubljane se te tri vonjave zdaj zelo prepletajo in ta vonj mi je zelo ljub. Sicer moram reči, da je letošnje leto v Ljubljani tako 'presmojeno', da poleg smoga težko zavohaš kaj drugega, a se trudim izolirati tiste prijetne vonjave. (Smeh.)«
Če bi lahko na silvestrsko večerjo povabili tri osebe, žive ali mrtve, koga bi izbrali in zakaj?
»Uh, to zahteva razmislek. (Spet si vzame čas, op. p.) Prva bi bila Kleopatra. Ona je prvi ženski lik, na katerega pomislim, in ime, ki nadvlada vse moške vladarje. Njena simbolika, moč in pamet so nekaj, kar je danes zelo aktualno. Zdi se mi, da Kleopatra zelo dobro predstavlja, koliko so ženske v resnici nad nami. Bila je pred časom in bi bila še danes zelo aktualna.
Druga oseba bi bil Homer. Zakaj? Ker živimo v času tragedije, manjka pa nam epov. Manjka nam sanjaštva in nekega odrešitelja. Zdi se mi, da bi nam v tem času zelo prav prišle legendarne, mitične osebe, ki bi svet obrnile na glavo.
Tretja oseba pa bi bil Toše Proeski. Od majhnega smo bili doma njegovi veliki fani. On je prva oseba, na katero sem čustveno reagiral, ne da bi jo osebno poznal. Bil je moj idol. Njegova smrt me je kot otroka zelo prizadela in to bolečino nosim s sabo še danes, do človeka, ki mi ga na žalost nikoli ni uspelo spoznati.«
Pogosto pravijo, da je biti v bendu kot biti poročen s štirimi drugimi osebami. Kako pri vas ohranjate harmonijo? Kdo miri strasti in kdo ustvarja dramo?
»To je zelo pozitivna stran našega benda – tako globoko smo prepleteni, da si vsi lahko privoščimo vse vloge. Nekateri ustvarjajo več pozitivne drame, drugi bolj mirijo, toda na koncu dneva se vse uravnovesi. Bend je postavljen na simbiotični osnovi.
Kljub menjavam članov smo vedno iskali takega, ki bo vstopil v to simbiozo. Ko je prišel Nace, ga je izbral prejšnji basist, kar je bilo ključno, da je vstopil kot enakopraven član.
Verjetno znam jaz narediti največ 'pozitivne drame'. Ampak brez impulza ni reakcije. V kreativnem okolju so impulzi, tudi negativni, nujni. Negativni impulzi aktivirajo revolt in iz revolta po navadi nastanejo najboljše ideje. Nobena negativna akcija v bendu ne izhaja iz zlobe, ampak je nujni sestavni del procesa.«
Vaša besedila so pogosto zelo intimna. Je z večanjem prepoznavnosti in širjenjem v tujino težje deliti to intimo?
»Zdi se mi, da je zmeraj lažje. Pri prvem albumu sem malo pisal avtobiografsko, pri drugem sem se spustil globlje, pri tretjem pa praktično vse izhaja iz mene.
Pomaga mi igra z jeziki. Pesem Sunny Side of London, ki govori o psihični stiski in temnih mislih, sem si upal izpostaviti v angleščini – v slovenščini si teh misli morda ne bi upal ubesediti. Veliko ljubezenskih aspektov pa je iz mene prišlo v srbščini, mojem maternem jeziku. Do tega jezika gojim močna čustva. Večina glasbe iz bivše Jugoslavije, ex yu rocka, je v tem jeziku, zato sem se tudi glasbenega jezika ljubezni verjetno naučil tam.
Slovenščina, srbščina, angleščina – to so moji instrumenti za kanaliziranje misli. In če bi se kdaj ustrašil, da sem razkril preveč, bi preprosto rekel, da pesem ni avtobiografska. (Smeh.) To je lepota tega poklica – nihče ne ve zares.«
Kaj trenutno najbolj vpliva na vaš zvok? Kaj se vrti v vaših slušalkah?
»Zanimivo je, da smo to leto poslušali zelo veliko hiphopa, rapa, trapa in elektronike. To se nam sicer meša z glasbo, ki je vedno na repertoarju, kot je nekakšen country, toda ta agresivnejši elektronski zvok je letos močno vstopil v naša ušesa.
Zdi se mi, da živimo v blazno negativnih časih, in v tej glasbi, ki je bolj 'upbeat' in surova, smo odkrili dvigovanje razpoloženja. To se kaže v novem komadu Supersonic, ki je elektronski, surov in drugačen. To je blagodejno vplivalo na psiho benda, prevetrilo nam je možgane in dalo zagon za naprej. V deseto leto tako vstopamo z občutkom, da se vse šele začenja.«
Pogled v kristalno kroglo
Če bi imeli kristalno kroglo, kakšen naslov, povezan z Joker Out, bi želeli videti v časopisu čez leto dni?
»Glasil bi se: Joker Out po velikem koncertu ob 10-letnici napovedali četrti studijski album. Glavni cilj za prihodnje leto je narediti najbolj unikaten dogodek, kar ga je Slovenija videla. Želimo, da bo tistih 20.000 ali 25.000 ljudi na naši obletnici doživelo nekaj nepozabnega – in da bodo tistim, ki jih ne bo, povedali, kako je bilo, in da bo tistim, ki so manjkali, žal. Temu posvečamo praktično celo leto.«
Pri mnogih glasbenikih se po letih turnej čuti utrujenost, pri vas pa je še vedno čutiti ogromen užitek. Mislite, da se bo ta energija kdaj izpela?
»Mislim, da se pri meni ta zagon nikoli ne bo izpel. Lahko da se bo vodnjak malo posušil v kakšnem specifičnem aspektu, vendar mi kreativnega zagona ne bo zmanjkalo. Že od otroštva sem tak – vse športe sem moral trenirati, vse kosti polomiti, vse poskusiti. Zanima me cel spekter. Če se bom česa naveličal, se bom čez dve uri našel v nečem drugem.«
Kako ohranjate mentalno disciplino sredi vsega tega kaosa in potovanj?
»Pomembnost notranjega miru sem zares dojel šele v zadnjih dveh, treh letih. Najbolj mi ga krepi čas z družino. Ko veliko potuješ, ti začnejo manjkati osnovni elementi varnosti. Ljudje se radi vračamo nekam, kjer nam je domače.
Ko pa si nenehno na poti, v nekem trenutku disociiraš samega sebe od vrnitve domov. Imaš občutek, kot da se ne boš vrnil. Takrat se začne notranji nemir. Prej nisem veliko potoval, zato mi je bil ta svet, ko se usedeš na letalo in si jutri v Londonu, pojutrišnjem v Parizu, popolnoma tuj. Včasih so se mi take poti zdele projekt, zdaj pa vem, da potrebuješ samo potni list in denarnico.«
Za konec, kaj bi zaželeli našim bralkam in bralcem ter vsem Slovencem za novo leto?
»Najbolj bi jim zaželel občutek miru. Občutek miru in varnosti je predispozicija za to, da si lahko nasmejan in da oddajaš pozitivno energijo. Želim nam, da bomo drug drugemu varno in sprejemajoče okolje.«
