Letos, ko so slovenski oljkarji po sedmih letih končno bolj zadovoljni z letino oljk in kakovostjo ekstra deviškega oljčnega olja, so težave panoge lahko hitro pozabljene. A oljkarstvo je v krizi, opozarjajo oljkarji. Tudi oljkarska stroka v državi že dolgo ni slišana. Državni odločevalci imajo pogosto polna usta Sredozemlja, zdrave sredozemske prehrane in pomena oljkarstva za državo, a odnos do oljkarstva je mačehovski, če oljkarstvo primerjamo z drugimi panogami kmetijstva. Zgovorno je že dejstvo, da oljkarji in oljkarska stroka kljub obljubam različnih vlad že več kot tri desetletja čakajo na Center mediteranskih kultur, v katerem bi se pod eno streho povezali oljkarska stroka, oljkarji, lokalna skupnost in država, nekakšno stičišče, kjer bi oljkarji dobili uporabne informacije in odgovore na svoje težave, ne da morajo nasvete iskati na več mestih doma, nekateri pa tudi v tujini. Zdaj ta center končno nastaja. Nedavno o se oljkarji v Marezigah posedli v krog in povedali, kaj jih tare ter kaj od prihodnjega centra pričakujejo.
Donosi oljčnikov so prenizki
»V oljkarstvu ni vse tako cvetoče, kot se morda zdi na zunaj,« pravi oljkar Igor Novak, predsednik zadruge Olea Capris. »Nasprotno, oljkarska panoga je v težavah. Vse od leta 2018 do letos nismo imeli normalne letine. Naš pridelek krojijo podnebne spremembe, vsak dan se pojavi kakšen nov škodljivec. Oljkarji sami se s takimi izzivi ne moremo spopadati. Potrebujemo pomoč stroke, potrebujemo mesto, kjer dobimo vse informacije,« poudarja.
Za oljkarja Iztoka Obada iz Društva oljkarjev slovenske Istre, v katerem je več kot 450 članov, je glavni izziv porazna starostna struktura oljkarjev. »Večina nas je starejših od 70 let. Starejši oljkarji obdelujemo oljčnike zaradi ljubezni, mladi pa se bodo s tem ukvarjali le, če bo to ekonomsko vzdržno. To je treba doseči, da bomo spodbudili več mladih za to lepo panogo,« ugotavlja. Pravi, da je stroka oljkarjem precej pomagala, da dosegajo danes vrhunsko kakovost oljčnega olja. »A čas je, da se ta kakovost prizna tudi v ceni oljčnega olja. Danes so donosi naših oljčnikov nizki, veliko premalo olja pridelamo na hektar. Tudi tu pričakujemo pomoč stroke,« pravi Obad.
Strinja se tudi oljkar Ernest Kante iz Goriškega oljkarskega društva. Danes oljkarji v povprečju pridelajo štiri tone oljčnega olja na hektar nasada, a morali bi ga dvakrat več, da bi se oljkarstvo splačalo. »Mladi ne bodo videli smisla, če zaslužek ne pokrije niti stroškov pridelave,« poudarja. »Kmetijstvo je pri nas tako razdrobljeno, da bi samo od ene kulture težko preživeli. Pri nas se zato poleg oljkarstva ukvarjamo še z drugimi panogami, razvijamo tudi turistično ponudbo,« našteva. Upa, da bo nov Center mediteranskih kultur, ki nastaja na območju nekdanje vojaške karavle na Plavjah, prinesel novo znanje za oljkarje po vsej Primorski.
Tudi stroka je podhranjena
Center bo deloval pod okriljem Znanstvenoraziskovalnega središča Koper (ZRS). Namenjen bo raziskovanju na področjih oljkarstva, vinogradništva in drugih sredozemskih kultur. Odprli naj bi ga prihodnje leto, napoveduje direktor ZRS Rado Pišot. Projekt, vreden nekaj več kot 4,6 milijona evrov, financira država.
Oljkarska stroka, zdaj povezana v Inštitut za oljkarstvo in njegov laboratorij za analize oljčnega olja, na center čaka že več kot 30 let. »Potrebujemo stabilno podporo, ki bo stroki omogočila normalne pogoje za delo. Danes jih nimamo – vse je preprosto preveč podhranjeno. Drugi velik problem je, da država oljkarstva še vedno ni priznala kot samostojno panogo. Oljkarstvo ima svoje posebnosti, zanj ne morejo veljati enaki ukrepi kot za sadjarstvo. Ko bomo uredili osnove, bodo naši strokovnjaki lahko napredovali. Mladi kmetje pa bodo lahko dobili pomoč, da bo oljkarstvo ekonomsko vzdržno,« pravi Milena Bučar Miklavčič iz laboratorija inštituta za oljkarstvo. »Če oljkarstvo primerjamo z drugimi panogami, denimo s hmeljarstvom in čebelarstvom, vidimo, da so po dohodku in prispevku državi na podobni ravni. Ko pa pogledamo finančna sredstva, ki jih država namenja tem trem panogam, je oljkarstvo v zelo podrejenem položaju,« opozarja.
Maja Podgornik, predstojnica Inštitituta za oljkarstvo pri ZRS, poudarja, da mora biti center stičišče, kjer se bodo srečevali stroka, oljkarji, lokalna skupnost in država. »Pričakujemo, da nas prizna kot ključno strokovno avtoriteto in nas umesti v kmetijsko panogo,« poudarja. »Trideset let se borimo, da bi prišli do svojih prostorov. Sedem let smo čakali samo na pridobitev zemljišča za referenčni oljčni nasad, ki je potreben za raziskave v oljkarstvu. Samo 30 odstotkov potrebnega denarja za delovanje je redno financiranje, preostalih 70 odstotkov moramo pridobiti sami z različnimi projekti. Težko je odgovarjati na izzive oljkarstva, če se bolj kot s stroko ukvarjamo s preživetjem,« opozarja Maja Podgornik, ki malo za šalo, malo zares predlaga, da bi lahko mlade za oljkarstvo navdušil kak oljčni vplivnež.
Eden od korakov do več mladih v kmetijstvu v Istri bi bilo po mnenju Rada Pišota odprtje smeri kmetijski tehnik na Srednji tehniški šoli v Kopru. Pogovori o tem so se že začeli.
