Renata Dacinger je diplomirana novinarka, ki ima rada znanost. Svojo izobrazbo in ljubezen do znanosti je združila v svojem delu in tako že 20 let ustvarja oddaje o znanosti na TV Slovenija. Od leta 2010 je urednica, voditeljica in scenaristka oddaje Ugriznimo znanost na TV Slovenija, ki je na sporedu vsak četrtek ob 17.15 na TV SLO 1. Za svoje delo je prejela naziv evropska znanstvena novinarka leta 2019, ki ga podeljuje Združenje britanskih znanstvenih novinarjev (ABSW), ter nagrado Inženirske akademije Slovenije (IAS) za kakovostno novinarsko promocijo inženirstva in znanosti.
Čemu pripisujete takšno priljubljenost oddaje Ugriznimo znanost?
Predvsem dejstvu, da je znanost res zanimiva in da ljudi zanima. Kolikokrat se sprašujemo, kako kaj deluje, kaj je uspelo znanstvenikom in kako lahko to vpliva na posameznika in družbo danes in v prihodnje. In pa vsak dan! V kuhinji se lahko vprašamo, ali je za hrano bolje, da jo zagrejemo v mikrovalovni pečici ali v ponvi. Kako hitro se lahko polnijo baterije avtomobilov? Zakaj se indukcijska plošča segreva hitreje kot steklokeramična? V jasni noči nas lahko zanima, kje sta slovenska satelita, kdaj bomo šli na Mars, kdaj bomo spet šli na Luno in kaj bomo tam počeli. In tako bi lahko naštevala v neskončnost. Mislim, da k temu pomembno prispeva še način predstavljanja nemalokrat abstraktne ali kompleksne vsebine. Tedensko se trudimo, da presežemo tujke in strokovne izraze ter težke teme razlagamo preprosto, jedrnato in razumljivo. Morda pa gledalci začutijo še našo ljubezen do dela, verjetno je tudi to nalezljivo ali vsaj privlačno.
Ste pričakovali, da bo oddaja dosegla tak uspeh?
Prav zaradi povedanega se mi je res zdelo, da bi lahko bila oddaja o znanosti zanimiva za gledalce. In prav zaradi tega prepričanja sem jo želela delati. Prepričala sem takratno urednico in dobrih 15 let po tem, ko je bila na sporedu prva oddaja, smo še vedno tu. Ob vseh programskih spremembah na TV Slovenija. Drugega nisem pričakovala. Nisem pa si predstavljala, da nam bo uspelo 15 let vsakič znova najti teme za približno 40 oddaj na leto, kar pomeni, da smo naredili že blizu 600 oddaj. Zdaj, ko sem to rekla, se še meni zdi veliko! In tem še vedno ni zmanjkalo.
Vas po toliko oddajah pokliče kdo od prijateljev, kadar potrebuje odgovor na kakšno znanstveno vprašanje?
Seveda, velikokrat me kaj vprašajo. To me preseneča, saj je postavljanje vprašanj moje delo. Je pa res, da če želimo postaviti pravo vprašanje, moramo poznati odgovor. Zato je priprava na oddajo pomembna in zato se iz oddaj tudi veliko naučim.
Koliko pa dobite sporočil gledalcev? Gre bolj za graje ali pohvale? Se vas je kakšno od njih še posebej dotaknilo?
Nam pišejo in ta pisma gledalcev so zelo pozitivna. Pohvalijo naše delo in včasih predlagajo še kakšno temo. Ne vem, ali bi lahko kakšno pohvalo posebej izpostavila. Čisto vsake pohvale sem zelo vesela in sem hvaležna zanjo. Res. Morda kdaj tega ne pokažem, ker sem presenečena, ampak se me dotaknejo in mi dajo motivacijo za delo. Velikokrat me ustavijo ljudje na ulici, v trgovini, v naravi, kjer koli me vidijo, in mi polepšajo dan. Ideje, kako biti boljši, pa so prav tako dobrodošle. O njih razmišljam dlje kot o pohvalah, ker nikakor ne mislim, da ne bi mogli biti boljši. Velikokrat pa slišim, da oddaje uporabljajo tudi v šolah za pedagoške namene. Tudi moji otroci so morali v šoli kdaj gledati mamo.
Kako pa je s teoretiki zarote? Se vam tudi ti kdaj oglasijo?
Redko, zelo redko. Včasih kaj napišejo na našo stran na facebooku, povedo, da se ne strinjajo z nami, ampak res redko. Običajno je to bolj enosmerna komunikacija, ne pričakujejo odgovora. To, da jih ni veliko, pa kaže tudi na to, da so argumenti oddaje in znanosti vseeno dokaj prepričljivi.
Kako pa izbirate teme in sogovornike?
Teme iščemo v znanstvenih objavah in na naših inštitutih in univerzah. Po 15 letih dela imamo odlično mrežo in raziskovalci nas najdejo tudi sami. Potem pa temo preverimo, staknemo glave in izberemo zorni kot, kako bi jo predstavili, ter najdemo najboljše sogovornike zanjo. Trudimo se imeti vsebinsko raznolike oddaje in tematike ter enakomerno zastopane naše raziskovalne institucije.
Koga bi si najbolj želeli gostiti (od živečih ali že pokojnih ljudi) in kaj bi ga oziroma jo vprašali?
Rada bi spoznala največja imena znanosti, Stephena Hawkinga, Richarda Feynmana, Alberta Einsteina, Marie Curie, ker bi rada videla, ali je moja predstava o njih, ki sem jo dobila iz knjig, prava. Rada bi začutila njihovo predanost in ljubezen do znanosti. Med živečimi pa bi ta trenutek z veseljem srečala enega izmed očetov umetne inteligence, Geoffreyja Hintona. Vprašala bi ga, kako gleda na razvoj umetne inteligence in velikih jezikovnih modelov in ali vidi kje pasti.
Kolikokrat si pri odgovorih ali iskanju drugih informacij pomagate z umetno inteligenco?
Si pomagam, vendar ne vedno in ne brez preverjanja. Nekateri mi pravijo, da premalo. Uporabljam jo za iskanje nekih novih zornih kotov in informacij o neki temi. Včasih mi pomaga, včasih pa tudi ne.
Ste kdaj kakšno temo tudi opustili?
Nekaj tem smo opustili, največkrat zato, ker v Sloveniji nismo našli sogovornikov. Čeprav imamo Slovenci odlične znanstvenike in smo prisotni na številnih področjih in pri vseh velikih svetovnih znanstvenih projektih, se najdejo teme, ki jih ne pokrivamo. Pa še vedno imam v načrtu oddajo o tem, kako so nastali vsi elementi, ki jih danes poznamo. Zakaj je še vedno le načrtovana? Zdi se mi težka, zato še vedno razmišljam, kako jo predstaviti gledalcem.
Obstaja kakšna tema, ki vas osebno najbolj navdihuje?
Pravzaprav sem precej odprta, vse me zanima. Zelo težko za neki dosežek, raziskavo rečem, da ni zanimiva. Nekateri pravijo, da je to moja dobra lastnost. Včasih me tudi sodelavki, Anja Suvorov in Nataša Ivanuš Čuček, usmerita v raziskovanje kakšne teme. Mislim, da smo dober tim, ki se dopolnjuje.
Vas kaj tudi plaši?
Plašijo me lažne informacije, možnost, kako hitro jih danes lahko produciramo in širimo. Plaši me vedno manjše zaupanje v klasične medije. Plašijo me družbena omrežja, kjer lahko kdor koli piše kar koli, ne glede na to, ali gre za resnico ali laž. Plaši me to, da ljudje ne verjamejo znanosti in kakovostnim medijem.
Kaj vas je v otroštvu najbolj zanimalo?
Oh, prav tako vse. Požirala sem knjige, ne glede na temo, se mi zdi. Ni bilo teme, ki me ne bi zanimala. Mamo in očeta sem vztrajno spraševala najrazličnejša vprašanja. V šoli so mi bili najbolj všeč eksperimenti in všeč mi je bila matematika.
Kaj pa zanima današnjo mladež, če sklepate po hčerki Mili in sinu Arnetu oziroma njunih sovrstnikih?
Zagotovo se pozna, da živijo v neskončni količini informacij, ki tekmujejo za njihovo pozornost. Zagotovo so zvedavi, radovedni, veliko stvari jih še vedno zanima, imajo pa drugačno pozornost, kot smo jo imeli mi. Informacije želijo dobiti hitro in na zanimiv način, sicer jim lahko upade pozornost.
Otroci so znani po tem, da postavljajo neskončno število vprašanj. Katero vprašanje vas je najbolj presenetilo?
Toliko jih je bilo! Težko bi izbrala eno samo. Vprašanja so bila kar naprej in prav je tako. Velikokrat sem se morala prav potruditi z odgovori.
Kako pa najraje preživljate skupni prosti čas?
Radi smo aktivni, radi potujemo, kolesarimo, hodimo na sprehode z našim psom Pipom, smučamo, obiščemo kakšno prireditev, koncert. V dolgih zimskih večerih pa kdaj radi tudi samo lenarimo in beremo knjige ali gledamo televizijo.
