Dolenjski Šentjernej je minuli konec tedna za kratek čas postal središče globalnega gozdarstva. S tamkajšnjega hipodroma so tri dni zapored brnele motorne žage 107 najboljših gozdarjev in gozdark iz 21 držav na svetu. Ti so, zbrani iz dežel od Japonske do Združenega kraljestva in opremljeni z najboljšimi motornimi žagami, znanjem ter izkušnjami, prišli izmerit, do kod sežejo s svojimi gozdarskimi veščinami. Podirali so drevesa, menjali verige, se preizkušali v natančnosti reza in poskušali čim hitreje in čim bolj natančno oklestiti drevo. Na koncu so odločale stotinke, milimetri, natančnost in mirna roka.
Prvenstvo, ki ga je Slovenija gostila prvič v zgodovini, se bo za domačo ekipo vpisalo v sam rezultatski vrh, hkrati pa tudi med najbolj romantične v zgodovini. Za to je, kakopak, s prstanom na motorni žagi poskrbel francoski gozdar.
O zmagovalcu odloči kleščenje
Vodja slovenske ekipe Miha Kržič je bil v nedeljo pred začetkom zadnjega tekmovalnega dne dobre volje. Njegova ekipa je upravičevala sloves Slovenije kot ene najbolj gozdnatih držav v Evropi in imela v rokah že šest posamičnih medalj. Dan je obetal še kakšno. V ekipo je zbral cvetober slovenskega gozdarstva, najboljših deset gozdarjev od Kozjanskega na vzhodu do Knežaka na zahodu, med njimi tudi dve gozdarki.
»Večina najboljših tekmovalcev ima za sabo srednjo gozdarsko šolo v Postojni. Tam je valilnica najboljših. Od desetih tekmovalcev samo eden ni bil njihov dijak,« je predstavil ekipo in nato med čakanjem na štafetno preizkušnjo razložil, kaj bo odločilo o zmagovalcu. »Osnovo za zmago se ponavadi postavi pri podiranju dreves, saj ta kategorija prinese največ točk, a paradna disciplina, kjer se naredi zmagovalec, ostaja kleščenje. Je najhitrejša in ponavadi postreže z največjimi razlikami v točkah. Napake so pri njej najbolj kaznovane, hkrati jih je pri kleščenju najlažje narediti. Odločajo milimetri. Disciplina torej, ki lahko povsem zamaje vrstni red,« je v mislih preigraval možnosti za svoje tekmovalce. Dva od njih sta bila v igri za skupno kolajno.
Krstno slovensko organizacijo svetovnega gozdarskega prvenstva je prevzela družba Slovenski državni gozdovi. Andrej Lumbar, ki vodi sežansko enoto družbe, je tokrat prevzel glavno sodniško vlogo in skrbel za to, da je vseh njegovih 53 sodnikov ter 27 sodniških pomočnikov sodilo strokovno in pravično. »Natančno moramo poznati pravila in pošteno soditi. Ker se takšno tekmovanje pri nas dogaja prvič, smo imeli sodniki precej priprav in izobraževanj. Preverjal nas je zunanji sodniški odbor iz Švice,« je našteval. Po videnem je ugotavljal, da so tudi tekmovalci opravili svoje delo in dobro poznajo pravila igre, kar je pomenilo, da ne bi smelo biti večjih težav.
Brez mednarodnih incidentov
Trener hrvaške ekipe Mato Mijadžiković se tega dne ni izgovarjal na arbitražo in ni iskal mednarodnega incidenta. »Enostavno moram priznati, da so sodniki pošteni in korektni. Tudi z materialom smo zadovoljni, med lesom na Hrvaškem in v Sloveniji ni razlike,« se je zasmejal skozi stisnjene ustnice in pohvalil organizacijo. Njegova ekipa je prišla iz zahodne Slavonije, od tam, kjer rastejo mogočni slavonski hrasti in kjer ljudje vedo, kaj je gozd. Niso posegali po najvišjih mestih, a Mijadžiković je ocenil, da kolajne morda tukaj niso edino, kar šteje. »Takšne izkušnje so zelo pomembne pri našem vsakdanjem delu, z vsemi temi disciplinami se vsak dan srečujemo v gozdu. Ti fantje, ki danes tekmujejo, so potem doma tudi mentorji mladim, ki se odločajo za delo v gozdu,« je povzel misel, da je ves pomp okrog tekmovanja v resnici korak do varnejšega dela v gozdu.
Za popestritev in dodatno atraktivnost tekmovanja so se tekmovalci v nedeljo pomerili v štafeti, kjer so morali na poligonu v najkrajšem času odrezati nekaj kolutov debel. Pred znakom za start je bilo treba dobro ogreti motorno žago in se s težkimi gojzarji pripraviti na hiter start. Točke so odnašale malenkosti. »Popolnoma smo zamočili. Nismo zadovoljni,« so se z značilnim angleškim smislom za humor hudovali člani ekipe Združenega kraljestva, ko jih je sodnik seznanil z rezultatom. Čeprav so s poligonom opravili tako hitro kot zmagovalni Nizozemci, so si pridelali 70 kazenskih točk. »Prihajamo z Walesa ter iz severne, srednje in južne Anglije, zbrani smo najboljši gozdarji. delamo v različnih segmentih lesne industrije. Ekipo sestavljajo mlajši in starejši, a tukaj leta ne štejejo, tukaj štejejo izkušnje, znanje, razumevanje in sposobnosti,« jih je predstavil vodja ekipe Cliff Cook, kapitan Cook, ki ni mogel skriti navdušenja nad Slovenijo. Najprej zato, ker je ugotovil, da imamo na sončni strani Alp veliko bolj kakovosten les kakor v Združenem kraljestvu, drugič zato, ker se je tu z ekipo počutil zares dobrodošlega.
Francozi so medtem poskrbeli, da se bo svetovno prvenstvo vpisalo med bolj romantične v zgodovini. Eden od njihovih tekmovalcev je najprej podrl drevo, nato pa svoji izbranki, ki ga je čakala med navijači, na meču motorke prinesel zaročni prstan. Pod takšnim stresom seveda ni mogel biti najhitrejši med podiranjem dreves, tudi ne pri menjavi verige, je pa bržkone zmagal v zanj najpomembnejši tekmi življenja.
Ženske prevzemajo moški teren
Gozdarje si večinoma predstavljamo kot krepke fante, a na prizorišča disciplin so suvereno stopala tudi dekleta. Naša trenutno najboljša gozdarka Maša Kurent iz Trbovelj je po štafetni tekmi še nekoliko zadihana in s sedemkilogramsko »igračko« v roki zagotovila, da se v pregovorno moški družbi gozdarjev počuti več kot dobro. »V največje veselje pa mi je, ko mi uspe biti boljša od fantov,« se je prešerno zasmejala. V zgolj 12 sekundah in brez praske je na motorni žagi zamenjala verigo, brez ene same kazenske točke je podrla drevo in v konkurenci 17 tekmovalk v tej disciplini osvojila zlato. V gozdarstvo jo je vpeljal oče. »On je tisti, ki me je naučil delati z motorno žago. Tekmovanja so za moje veselje, drugače pa tudi v domačem gozdu nabiram kilometrino, tam sicer bolj po pameti in počasneje,« je pristavila, da se v gozdu ne lovi sekund. Po štafeti jo je čakala še tekma v kleščenju, tudi zanjo najtežja disciplina na tekmovanju.
»Tekmovalec mora čim hitreje oklestiti šestmetrsko ranto oziroma deblo s tridesetimi količki, ki so pod različnimi koti pričvrščeni v deblo in predstavljajo veje. Pri kleščenju ne sme zarezati v deblo ali pustiti štrclja, saj to predstavlja napako, ki mu prinese kazenske točke. Napake se štejejo v milimetrih,« je povzel sodnik Sergej Trebec, preden je z dvigom zelenih zastav nakazal začetek tekme. Najboljši čas, ki si ga je upal napovedati? Trinajst sekund. Kasneje se je izkazalo, da je imel prav. Nemec Marco Trabert je deblo brez vsake napake oklestil v 13 sekundah in 33 stotinkah.
Brez napak, a z nekaj sekundami več je nalogo opravil tudi najboljši slovenski tekmovalec Robert Čuk. »Že od leta 1998 se udeležujemo svetovnih gozdarskih prvenstev, a tako dobro kot letos se na svetovnih prvenstvih še nismo odrezali. Vrhunsko nam kaže, smo super ekipa in se bomo potrudili, da še z zadnjimi preizkušnjami opravimo tako, kot znamo,« je namignil, da ne gre le za prednost domačega terena, temveč tudi za znanje. »Res pa je, da ti domač teren in glasni navijači dajo še večjo motivacijo in energijo.« Vmes se je bolj za šalo kot zares preizkusil še v kleščenju z baterijsko električno motorno žago. Če ne drugega, pravi, se bo moral navaditi na njen zvok, ki se po decibelih pač ne more kosati z zvokom motorne žage. »Morda ne prav v bližnji prihodnosti, a prej ko slej bo elektrika prišla tudi v gozdove. Popularne so že med arboristi, v gozdu imamo še nekaj izzivov pri polnjenju baterij in zmogljivosti,« je nakazal.
Sicer pa gozdarja ne naredijo ne baterije in ne bencin. »Gozdar ne postaneš čez noč, to je eden bolj nevarnih in težkih poklicev. Najprej se je treba naučiti pravilnih tehnik podiranja in se potem tega tudi držati. Če se dela lotimo na 'hojladri', lahko hitro pride do nesreče. In tudi ko vse predvidimo, nas še vedno lahko kaj preseneti, saj delamo z živo naravo. Nenehno moraš biti pozoren in zbran, niti dve drevesi v gozdu nista enaki. V gozd moraš oditi z velikim spoštovanjem do gozda in do vsakega drevesa,« je poudaril. Z velikim spoštovanjem so mu na koncu dneva čestitali tudi sotekmovalci, saj je v skupni razvrstitvi posameznikov osvojil drugo mesto, slovenski ekipi pa pomagal do osmih posamičnih odličij in skupne bronaste kolajne. Zmaga je letos odšla v Avstrijo.
