Manca Boh, dijakinja četrtega letnika Gimnazije Želimlje, v čitalnici rokopisne zbirke Narodne univerzitetne knjižnice spoštljivo odpre mapo, v kateri so originalni rokopisi pesmi Srečka Kosovela, in nas opozori na črnilo. Na prvi pogled je vse videti enako. A z malo več pozornosti opazimo razlike v barvi črnila, ki jih je uporabljal pesnik za posamezno pesem. Prav črnilo in pisava najbolj zanimata Manco Boh. Vse lansko poletje je preživela v rokopisni čitalnici NUK in na fakulteti za kemijo v družbi Kosovelove poezije in drugih njegovih zapisov.
Povezali literaturo in kemijo
»Manca nas je lani sama poklicala z željo, da bi rada pri nas raziskovala. To je bila priložnost, da združimo humanistiko in naravoslovje na primeru Kosovela. O pesniku je namreč ostalo kar nekaj neodgovorjenih vprašanj, ker je za časa svojega življenja objavil le malo del. Ne vemo denimo, po kakšnem zaporedju so nastajale njegove pesmi. Zato smo si zastavili raziskovalno nalogo, s katero bi to osvetlili,« je začetek sodelovanja z dijakinjo opisala ravnateljica NUK dr. Jana Kolar.
Manca Boh je torej imela pred seboj pomemben cilj: na osnovi črnila poskusiti ugotoviti, v kakšnem zaporedju je pesnik napisal svoje pesmi. »Hvaležna sem že za priložnost, da sem lahko pregledovala njegove rokopise, kaj šele raziskovala. Kosovel je eden mojih ljubših pesnikov, obenem pa je ravno Kosovelovo leto in je prava priložnost, da ga raziskujemo,« pritrdi dijakinja. V NUK hranijo rokopise Kosovelovih pesmi, njegove dnevnike, pisma, beležke, nekaj fotografij, članke, osnutke člankov, nekaj poskusov dramatike pa tudi likovno delo, lepljenko, verjetno po zgledu Avgusta Černigoja. Zapuščina je v trezorju, v zaščitnih brezkislinskih ovojih in škatlah, kar prepreči propadanje črnila in papirja.
»Najprej me je presenetilo, kako veliko Kosovelovega gradiva hranijo. Vemo, da je bil plodovit pesnik in da je veliko pisal, a ko dobiš vsak dan na mizo po tri škatle gradiva, ki ga je treba pregledati, je to res veliko. Predvsem pa je zanimivo, kako je v vsega petih ustvarjalnih letih ne samo ustvaril ta opus, ampak tudi pustil tako močan pečat še danes, sto let po njegovi smrti,« poudarja Manca Boh.
»Predvsem pa me je navdušilo, da se je dalo povezati humanistiko ter kemijo in druge naravoslovne metode, ki so mi zelo ljube,« poudarja. Najprej je pregledala vse dokumente: kakšno je črnilo, ali so na zapisih kakšni zaznamki ali opombe z drugačnim črnilom, morebitni kasnejši dodatki ali popravki …
Pisal je na vse, kar mu je prišlo pod roke
»Osredotočili smo se na prstni odtis črnil. Njegova pisma in dnevniki imajo zapisan datum, pesmi pa ne. Zanimalo nas je, ali lahko z analizo črnila na dokumentih z datumi in na pesmih pokažemo, da gre za skupine istega črnila, in je morda pesem nastala v sorodnem času,« je koncept naloge razložila Jana Kolar.
»Kosovel je bil reven, zato sklepamo, da je uporabljal le en črnilnik in pisalo hkrati. Tudi papir, na katerem so pesmi napisane, je precej slabe kakovosti. Pisal je na hrbtne strani različnih razglasov, zavarovalniških tabel, celo na hrbtno stran brusnega papirja, pač na vse, kar mu je prišlo pod roke,« našteva Manca Boh. »Pokazalo se je, da lahko črnila res razvrstimo v skupine različnih barv, nekatera so bolj modra, druga bolj rjava ali sivkasta.«
Iz množice so izbrali čim bolj raznolike dokumente za analizo črnila na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Tako sta se Manca Boh in restavratorka vsak dan s kovčkom izbranih rokopisov odpravili iz NUK v laboratorij fakultete. Ker gre za dragocene rokopise, morajo biti raziskave čim bolj neinvazivne, da ne poškodujejo dokumenta. »Ena od metod je bila infrardeča spektroskopija, pri kateri se samo prisloni optični kabel na črnilo. Poleg tega smo delali še mikroskopsko oslikovanje. To pomeni, da smo nekaj najbolj znanih rokopisov pesmi, denimo Ekstazo smrti, posneli in povečali z zelo veliko ločljivostjo vse do posameznih vlaken. S hiperspektralnim oslikovanjem smo na rokopisih preverjali, ali je pesnik kaj naknadno popravljal – s prostim očesom je denimo črnilo povsod rjave barve, pod večjim spektrom svetlobe, od ultravijolične do infrardeče, pa se s spreminjanjem kontrasta vidi, ali je uporabil dve različni vrsti črnila. Pri Kosovelu popravki niso pogosti, pri nekaj dokumentih pa smo odkrili razliko,« dijakinja suvereno in za naše bralce poenostavljeno predstavi, kaj se dogaja v laboratoriju.
Raziskave se bližajo koncu. Manca Boh jih že vključuje v svojo raziskovalno nalogo, s katero bo sodelovala na srečanju mladih raziskovalcev Zveze za tehnično kulturo Slovenije, kjer se zberejo raziskovalne naloge mladih z različnih področij. »Moje področje je interdisciplinarno: kemija ter slovenski jezik in književnost,« pove ljubiteljica literature, ki pa se želi jeseni vpisati na študij kemije.
V NUK je prinesla val mladostne energije. »V veliko veselje nam je delati z dijakinjo, ki je tako predana. Ne samo da je vnaprej preštudirala vse metode raziskave in prebrala zbrana Kosovelova dela, ampak je hodila celo na predavanja pri predmetu zgodovina avantgard na filozofski fakulteti skupaj s študenti primerjalne književnosti,« razkrije Jana Kolar. Manca ima pri raziskavi veliko podporo tudi pri profesorici slovenščine na Gimnaziji Želimlje Evi Lajevec, ki bedi nad literarnim delom raziskovalne naloge, in pri starših. Ne nazadnje mora za raziskovalno delo in predavanja v Ljubljani žrtvovati kakšno šolsko uro na srednji šoli.
Od lepopisa do komaj berljivih zapisov
Ko je Manca Boh prebrala in opazovala vse Kosovelove rokopise, je opazila, kako zelo se je pesniku spreminjala pisava: od prvih lepopisnih pisem Vladimiri Jelovšek leta 1919 do zadnjih težko berljivih zapisov iz začetka leta 1926. Tako se je rodila še dopolnilna raziskava. Na Institutu Jožefa Stefana bodo z umetno inteligenco grafološko preučili Kosovelovo pisavo.
Največje zadoščenje bržkone pride v začetku jeseni. Izsledki vseh teh raziskav bodo del velike razstave o Srečku Kosovelu, ki jo Narodna in univerzitetna knjižnica pripravlja v Cankarjevem domu in na spletu. Tudi širša javnost bo lahko spoznala Kosovelov rokopis vse do zadnjega vlakna.
Ravnateljica NUK Jana Kolar izpostavlja, da teh sadov ne bi bilo brez vrhunske raziskovalne infrastrukture, ki je del evropskih raziskovalnih mrež. »Zaradi dobro organizirane skupnosti, učinkovite podpore in urejenega financiranja smo lahko tudi Kosovelovo raziskavo začeli hitro, brez dolgotrajnih razpisnih postopkov; z enostavno vlogo smo že v enem mesecu dobili dostop do opreme in strokovne podpore na fakulteti za kemijo. Takšen sistem podpore znanosti je v evropskem merilu zgled dobre prakse,« poudarja dr. Jana Kolar, nekdanja predsednica Evropskega strateškega foruma za raziskovalno infrastrukturo in izvršna direktorica evropskega konzorcija raziskovalne infrastrukture CERIC-ERIC.
