»Črna človeška ribica je povsem belokranjska zgodba. Živi v podzemnem toku Dobličice, Jelševnika, Obršca in na kraškem ravniku ob Dobličici do Kanižarice. Je populacija iz dolenjske skupine človeških ribic, ki je zaostala v prilagajanju na jamsko okolje in je bila odkrita šele pred štiridesetimi leti,« pripoveduje biolog in jamar Jamarskega kluba Novo mesto Andrej Hudoklin, ki že več desetletij opozarja na hudo ogroženost črnega proteusa, ki ga, čeprav živi le na skupni površini slabih petih kvadratnih kilometrov, nismo sposobni zaščititi. Zanj je lahko usodno vsako onesnaženje kraškega sveta. Človeška ribica lahko umre tudi od vode, ki jo pije.
Jamarji Jamarskega kluba Novo mesto so aktivno čiščenje jam na območju habitata črnega močerila v Beli krajini začeli lani (hkrati tudi jamarji JK Krka v svojem projektu), sredi marca pa so se lotili čiščenja dveh najbolj onesnaženih jam na tem območju. Jame Tomažev prepad, ki leži slabih sto metrov od cerkve in pokopališča na Tanči Gori (jugozahodno od Kanižarice), in Brezna nad Frnikolo na Poljanski gori.
Na delu 23 jamark in jamarjev
Projekt PROTEctUS – Čiščenje in varovanje jamskih habitatov za zaščito črnega močerila v zaledju Dobličice v Beli krajini je bil lani izbran kot najboljši na trajnostnem razpisu Obet za planet, ki ga je razpisalo podjetje Gen-I, in je za izvedbo prejel 40.000 evrov. Člani JKNM so lani še enkrat pregledali jame na tem območju (po katastrskih podatkih naj bi jih bilo 35 onesnaženih) in popisali stanje, manj onesnažene jame (29 objektov) pa so tudi že očistili, je povedal vodja projekta Jure Tičar. Tokrat so se lotili večjega zalogaja. Kljub temu da je pri čiščenju sodelovalo kar 23 jamark in jamarjev, so delo v najbolj onesnaženi, to je v Tomaževem prepadu, končali šele pozno zvečer.
Predpripravo za dviganje odpadkov so opravili že dan prej in postavili jeklenico ter električni vitel za dviganje. Leta 2022 so med čiščenjem Jame nad Rosenbrunom južno od Kočevja imeli velike težave z neenakomernim navijanjem pletenice in stalnim varnostnim izklapljanjem. Tokrat so vitel obesili na dvojna škripca, dvigali odpadke do 150 kilogramov in pazili na navijanje pletenice. Glavno težavo, prekomerno izklapljanje oziroma preobčutljivost varnostne zavore, je odpravil Uroš Mervič in potem je delo steklo kot namazano. Prva ekipa je bila že v breznu in takoj so začeli nakladati odpadke v plastične sode, tudi zato, da so vsaj nekoliko zmanjšali smrad po mrhovini. V jami je bilo namreč poleg različnih odpadkov in ostankov sveč tudi veliko živalskih ostankov – v glavnem v vrečah, ki so že razpadale. Ko so jih dvignili, je vsebina padla ven, tako da je na koncu imela težko delo tudi ekipa na traktorski prikolici, ki je ločevala vreče in živalske odpadke. Te je potem prevzela in odpeljala veterinarska higienska služba Nacionalnega veterinarskega inštituta Slovenije, enota Novo mesto.
Misel ob vsakem kozarcu vode
Kot domačin je pri projektu PROTecUS posebno aktiven Mateo Piljić iz Črnomlja, ki je jamarski tečaj v klubu opravil lani. Zaradi višje sile (varstva otroka) je bil tokrat le opazovalec. Prepričan je, da se zadnja leta izboljšuje pogled prebivalcev na onesnaženje jam in okolja, zlasti to velja za mlajšo generacijo. »Tudi odgovorni na občini Črnomelj se zavedajo, da je črna človeška ribica v zaledju Dobličice posebno ogrožena zaradi divjih odlagališč ter kanalizacije in prekomernega gnojenja. Nedavno sem bil na neki okrogli mizi o tej problematiki, kjer so dejali, da bo problem treba reševati z lokalnimi malimi čistilnimi napravami. Glede drugega onesnaževanja bo treba še marsikaj postoriti. Družba in neko okolje v zavedanju in ekološkem ravnanju počasi raste in so take čistilne akcije, predavanja o našem delu in medijske objave o vsem tem še kako pomembni za to rast.«
Brezno nad Frnikolo je čistila ekipa petih jamark in jamarjev, ki so delo končali v treh urah in se potem pridružili ekipi pri Tomaževem prepadu. Ekipo je vodil Mitja Remih, ki v širši novomeški okolici ni poznan le kot jamar, ampak tudi kot zavzet pripadnik Rdečega križa in udeleženec tekmovanj iz prve pomoči, krvodajalec, Krkin prostovoljec leta 2024. Tudi med jamarje je najprej prišel kot član ekipe prve pomoči na reševalni vaji in potem v osmih letih postal vrhunski jamar, reševalec in inštruktor. Zanimivo je tudi njegovo razmišljanje: »Pred tridesetimi in več leti na deželi ni bilo organiziranega odvoza odpadkov in tudi ne odvoza kadavrov ob poginih. V mestih so odpadke sicer vozili na organizirana smetišča, ki niso bila ekološko nič manj sporna od odmetavanja odpadkov v jame. Ne iščem opravičil, le želim razumeti. Mateo Piljić je lepo rekel, da družba počasi raste. Če bi ostali na enakem nivoju glede odmetavanja smeti, kot smo bili pred tridesetimi leti, bi bili danes s smetmi povsem zasuti. Na dnu Brezna nad Frnikolo je sifon, voda. Kras je zelo občutljiv za onesnaževanje in ima slabo samočistilno funkcijo. Vodo, ki pronica skozi mrhovino, skozi razpadajoče plastične in kovinske odpadke, skozi različna odpadna olja in kaj vem kaj še, potem pijemo ali kako drugače uživamo. Ljudje se počasi učimo in hitro pozabljamo, čeprav Belokranjci ne bodo nikoli pozabili PCB in odvrženih kondenzatorjev v kraške vrtače v osemdesetih letih, ki so prišli na površje v izviru Krupe, ki naj bi takrat postal glavni belokranjski vir oskrbe z vodo. Na vse to bi morali pomisliti tudi, ko se razmišlja o zavarovanju zaledja Dobličice in domovanja črne človeške ribice. In ob vsakem kozarcu vode, ki ga spijemo.«
Polovica aktivnih članov na čiščenju
V vsem dnevu so sode dvignili na površje v 73 dvigih, odpadke pa so predali podcentru za ravnanje z odpadki Vranoviči JP Komunala Črnomelj. Predsednik Zdravko Bučar je povedal, da je njihov klub prvo jamo očistil že leta 1992, v vseh teh letih pa so očistili 33 jam (brez jam v tokratnem projektu) in odstranili iz narave že več kot 300 kubičnih metrov odpadkov.
»Na današnji akciji nas je kar 23 članov, kar vse pove o naši prednosti. Močna ekipa – tako pri čiščenju kot tudi raziskovanju jam. Lani smo imeli kar 439 akcij. Klub ima 79 članov različnih profilov, aktivnih, se pravi takih, ki hodimo v jamo, pa je 47, polovica jih je danes tukaj,« je ponosno povedal.
Med člani je nov veter prinesla tudi Belokranjka, arheologinja Zvonka Janežič, ki v prostem času arheološko raziskuje jame v Beli krajini. »V okviru pregleda jam v prvem delu te čistilne akcije smo v eni jami odkrili ostanke človeškega skeleta, ki so prve res stare človeške kosti, odkrite v jamah v tem delu Slovenije. Zanimivo je, da so bile odkrite v breznu in ne v vodoravni jami, kar kaže na arheološko vrednost tudi tistih jam, kjer ne bi pričakovali arheoloških ostankov. Je pa ta projekt in to odkritje povzročilo tudi to, da se jamarji med sabo več pogovarjamo o jamski arheologiji. V jamah ni samo smetje, lahko so tudi zelo stari predmeti,« je pripovedovala in nadaljevala, da je število arheoloških najdišč bistveno večje, kot predvidevamo, saj so ljudje uporabljali jame za zelo različne zadeve. Predstavljale so jim pribežališča, skrivališča, sveti prostor, tam so se dogajale razne kultne dejavnosti. Ker gre za povezavo med podzemljem, med tem in onim svetom, gre za mističen prostor. Unikat današnjega časa pa je metanje smeti v jame. Predmeti, ki so jih v preteklosti pustili ljudje v jamah, so bili za okolje bolj ko ne nenevarni. Ni bilo plastike, kadavrov, zavitih v plastične vreče, akumulatorjev, barv in različnih škropiv v zarjavelih posodah … Tisoče let so človeške ribice mirno živele, to, kar smo naravi storili v zadnjih petdesetih letih, pa bo zahtevalo še veliko naporov in novih čistilnih akcij. Novih tisoč let?«
